Pred časom 11. november 2007 je Strojnik objavil nedolžen post o svojem Martinovanju na dolenjskem. Ob enem Strojnik pravi, da se mu zdijo Dolenjci zelo fajn ljudje. Vendar ne morem reči drugače: DOLENJCI NISO NORMALNI. Takoj mi je bilo jasno, kaj je hotel avtor povedati.
Vendar moj namen ni soditi, so Dolenci fajn ljudje ali ne, so normalni ali nenormalni. Želim samo poudariti, kako se med seboj slabo razumemo. (more…)
Zadnjič sem brundal, kot star pokvarjen medo, češ da nekateri veselo kopirajo novice na netu, ter jih objavljalo v svojih postih. Naj mi bo danes oproščeno. Sem si dovolil narediti ravno to. Slovenska Istra DOBRO JUTRO je v soboto 22. decembra 2007 objavila članek Maje Vovk, Dragi dedek Mraz. Povzetek sem kopiral ter ga na blogu objavljam v celoti. (more…)
Želel bi izliti mojo ljubezen na papir. Včeraj sem napisal le osnutek, danes pa sem se resnično zamislil, in nadaljujem:Ne mislim za šalo, čisto za res. Klikam na povezave na malo bednem SiOL blogu, več ali manj kopirane teme, in novice, ki jih ponavadi zasledim še na petih mestih našega slovenskega spleta. Bodočnost mu je narekovala, da si je nadel čisto novo obleko Beta. Pri tem mi resnično daje nasvete prava, prva bloginja VLADKA. Le ona mi zna naravnost povedati, brez dlake na jeziku kar mi gre. Mi zna svetovati, me vzpodbuja, in mi vedno stoji ob strani, v dobrem in zlem. (more…)
SO MOBILNI TELEFONI RES NEVARNI?
Nekaj je prav gotovo res, že samo govorice pomenijo, da ni odveč previdnost. Pogosta prijetna sapica, skozi okno avtomobila v vročih poletnih dneh, dobro dene. Zdravniki pa opozarjajo, da nedolžen prepih le ni tako nedolžen. Bolezen se prikrade nekoliko kasneje v starejših letih. Mobilni telefoni baje povzročajo rakava obolenja ust. Lahko pa tudi podvoji nevarnost tumorja na možganih. (more…)
Bolečina v mojem križu se je zopet pojavila, trpljenje se v meni nadaljuje, podobno kot je bilo trpljenje mojih prednikov. Prav gotovo sem produkt nekega Francoskega vojaka, ki je po naročilu moral ostati na območju današnje Istre. Zgolj slučaj je sprožil iskrico ljubezni, rodil se je moj pran-nono Grison. Pred časom (leta 2005) smo praznovali dvestoletnica Napoleonove vladavine ob vzhodnem Jadranu. Francoska meščanska revolucija pod vodstvom Napoleona sta močno zaznamovala marsikatero področje in v koreninah spremenila družbeno življenje. V tistem času se je Napoleon v Franciji utrdil na oblasti ter začel s svojimi zmagovitimi pohodi po Evropi. Prvi večji cilj so mu bile vojaško slabotne, zato pa trgovsko bogate državice italskega polotoka. 18. aprila 1797 je zasedel Istre, kar je pomenilo tudi dokončni propad Beneške republike. Na prehodu iz 18. v 19. stoletje je provinca Beneška Istra dobila novo ime departma pod vodstvom Angela Calafati s civilnim magistratom v Kopru. Kasneje je Napoleon Istro povzdignil v vojvodino, za istrskega vojvodo pa je imenoval maršala Bessierja. Francozi so formalno izenačili pravice državljanov, omejili moč Cerkve ter ukinili številne samostane in bratovščine, z upravnimi reformami pa so v deželi kmalu uvedli tudi svoj davčni sistem. Kljub uvajanju številnih svoboščin, kot npr. toleriranje t.i. “konkubinata” (priležništvo), olajšave kmečkih bremen idr., fevdalnega sistema niso ukinili.
Tedanje največje istrsko mesto je bilo Rovinj z okoli 9.000 prebivalci, ki pa je bilo tudi največje oporišče nasprotnikov Francozov. Sledili so angleško-francoski spopadi, tudi na istrski obali, v tej borbi so proti Francozom podpirali še gusarstvo. Tudi razbojništvo je bilo eden izmed pomembnejših dejavnikov notranjega življenja Istre. Nezakonitost je bila tolikšna, da prebivalci južne Istre in Rovinja niso upali iz mest, ne da bi razbojnikom vnaprej plačali svojemu imetju primernega davka. Ker so za svoje neprestane vojaške pohode potrebovali mnogo denarja, živine in vojakov, je vse plačevalo ljudstvo. Med ljudmi je prihajalo do nezadovoljstva. Ko so Francozi leta 1813 stopili v vojno s koalicijo evropskih držav, so se kmetje v osrednji Istri priključili avstrijskim četam v bojih s Francozi.
Leta od 1943 do 1945, se hrvaški del Istre oblikuje v pokrajino oziroma področje v okviru Narodno-osvobodilnega gibanja nove Hrvaške, severni del Istre pa v okviru slovenskega Narodno osvobodilnega gibanja v del nove Slovenije.
Še nekaj zanimivosti. Izvor besede Grison izhaja iz francoske besede gris, kar bi pomenilo siv. Beseda Grison (Galictis vittata) je povezana tudi z vrsto južno ameriške sivo bele družine živali, ki pripada kunam kakor tudi podlasicam.
Grison Alpe so gore v Graubünden kantonu v Svici (Graubünden v nemščini pomeni ime za Grison regijo). V Grison Alpah so nekatere znane velike gore ko so Tödi z 3614 m in najvišja vrh Piz Bernina z 4048 m.
Francois Adolphe Grison je priznan Francoski slikar
Desetletja sem zbiral pogum, da sem rekel bobu bob, življenjska težava, ki me stiska že od kar sem postal solastnik do ½ parcele in mi pri tem uničuje zdravje in duševni mir. V dobri veri, da dobim svojo polovico zemlje sem vložil vlogo za razdružitve zemljišča na Koprsko sodišče. Zadeva, ki so jo zakuhali naši krvni sorodniki, se je vlekla skoraj rekordnih 20 let. Pred časom, pa je padla odločitev sodišča, vendar moja polovica se je čudežno zmanjšala na ¼. Zopet je bila v igri moja poštenost in dobrota, do drugega solastnika. Ta moja dobrota me je znova udarila po glavi. Pa kaj zato, važno je, da se je zgodba končala.
Razgrnil sem katastrski načrt si podrobno ogledal zarisane meje, ter se kot star maček lotil označevanja našega teritorija. Da bi se izognil prepiru, sem želel razglasiti, do kje segajo naše meje. Da je lastnina zemljišča intimna stvar, ne gre oporekati. Kot vsak dober gospodar je čas, da si uredimo naše življenjsko okolje.
Ljude, ki niso nadarjeni, a se žele uveljaviti, ne preostane nič drugega, kot da grajajo prave talente. Le kaj so takrat ljudje razmišljali ko so gradili hiše v naši vasi. Hiše stisnjene na majhnem prostoru, vse naokoli pa neskončna praznina. Ulice široke komaj za voz, pa vendar tako kot je rekel Galileo E pur si muove.
Včasih nam prav zmanjkuje prostora, potem se znajdi kakor veš in znaš.
Tudi po tako ozki ulici se nekam pride.
 |
|
V Dekanih prav za prav ni nič novega. Jadranski nogometaši na domačem terenu, še naprej izgubljajo. Seveda žoga je okrogla, in če te zadene boli. Še bol bolijo pa podražitve, ki te vedno znova udarijo po žepu. Da pa se nam obeta podražitev, že tako drage elektrike, to že vrabci čivkajo na strehi. Kaj bomo imeli od podražitve mi potrošniki. Bo mogoče elektrika boljše kakovosti, bodo žarnica močneje svetila? Pri vseh hudamanih hudičih, od te podražitve si pri tem edino država mane roke. Predam se, ne bom protestiral, naj gre cesarju kar je cesarjevega. Jaz pa si naredim svojo domačo elektrarno. |
|
Pred dnevi je v Dekanih Elektro primorska na hitro zgradila svojo hišico v cvetju. Se pravi, Elektro Primorska nam obeta boljše čase. Elektrika bo. Ali pa se bo zopet dogajalo, kot je bilo to v njihovi navadi. Že samo, da je nekdo malo bol prdnil, je to pri nas povzročilo izpad elektrike. Da pa je bila stvar še bolj zabeljena, se je mrk zgodil tudi po trikrat v eni sami uri. Da zadeva ne bi bila tako črnogleda, sem si vedno dejal, no bom pa z redukcijo malo privarčeval. Če lahko gre kaj narobe, bo narobe tudi šlo. Verjetno nas presenečenja še čakajo. |
||
 |
|
V ušesih mi iz dneva v dan vedno bolj šumi. Ta nesramni šum, je postal že prav moteč. Prične se zjutraj, čez dan izgine, proti večeru pa ga ponovno slišim. Poskusil sem že nekaj načinov, kako to odpraviti. Toda že misel na šumenje, me je napolnila s strahom, kaj pa če … Pred leti sem bral, kako so včasih mučili zapornike. Na njihove pobrite glave je ves čas kapljala voda. Po dolgem času je to kapljanje vodnih kapljic povzročilo, da so znoreli. Najlažje mi je odmisliti, da mi nekaj šumi in pri tem pozabiti na šumenje. To mi do neke mere celo uspe.
Tinitus je strokovni naziv za šumenje v ušesu, ki ga opisujejo tudi kot brenčanje, žvižganje ali zvenenje. Pri tem je značilno, da moteči zvoki ne prihajajo od zunaj; slišijo jih samo tisti, ki trpijo za tinitusom.Tinitus ima lahko veliko vzrokov. Poleg stresa, preobremenitve in hrupa lahko do tinitusa pripeljeta tudi mehanska (nesreča) ali organska poškodba (vnetje). Vse kaže, da sem na dobri poti … |
Od Vlatke sem dobil nalogo naj preberem to knjigo: Eknath Easwaran Meditacija in še 7 stvari, ki vam lahko spremenijo življenje.Etnath Easwaran v ZDA že več kot trideset let predava o meditaciji in njenem vplivu na človeško življenje. Uči o sedmih načelih, ki vam pomagajo na poti duhovne preobrazbe.
Potrebujem čas in stalni napor, prepričan sem da bo to pomagalo. Odlomek: Ali sem sposoben meditirati? Sodobni psihologi navadno trdijo, da ne moremo pri polni zavesti vstopiti v območje nezavednega. Mistiki ugovarjajo: »Oh, seveda lahko. Sam sem to že storil.« Tega potovanja ni mogoče primerno opisati, toda o njem rad razmišljam kot o vrnitvi iz izgnanstva. V tista nenavadna in čudovita kraljestva gremo lahko tudi mi, da bi izzvali pošasti, ki se skrivajo v njih, in da bi našli grad, v katerem v našem imenu kraljuje Ego. Nato bi zavzeli njegov prestol in si spet prilastili zaklad, ki je po pravici naš. Kajti to ja naša lastna zemlja, za katero smo bili rojeni. Čeprav morda začasno podaljšamo pregnanstvo, čeprav vlada v kraljestvu nered, ker je vsiljivi kralj slabo vladal, se lahko zmagoslavno vrnemo in vse postavimo na svoje mesto. Toda »da bi izzvali pošasti«? To ni pretiravanje; s tem izrazom namreč mislim na sebičnost in vsa negativna čustva, ki se bohotijo v nas in katerih moči se sploh ne zavedamo. Vedno se mi zdi nekoliko varljivo, če rečemo: »Mislim … « ali »Čutim … «. Večinoma nas namreč naše misli mislijo in naša čustva čutijo (najsi zveni še tako nenavadno). Naš vpliv na to, kar mislimo in čutimo, je namreč zelo omejen. Vrata uma ostajajo ves čas odprta, in neprijetna miselna stanja se lahko splazijo vanj, kadarkoli hočejo. Lahko se sicer napijemo, zaužijemo pomirjevala, se zatopimo v odlično knjigo ali popolnoma pozabimo nase med daljšim tekom, vendar bomo na ta način pobegnili le za kratek čas; ko se bomo vrnili, bodo pošasti še vedno prežale na zaklad. Seveda ni vse tako črno. Tudi pošasti niso vsemogočne, in lahko se naučimo, kako jih ukrotiti. Ko postane naša meditacija bolj poglobljena, pritiski, hrepenenja in čustveni izbruhi izgubljajo svojo moč, tako da imajo vse manjši vpliv na naše življenje. Vedno bolj spoznavamo, da lahko izbiramo: lahko rečemo da – ali pa rečemo ne. To je zelo osvobajajoče. Na začetku naše odločitve morda res niso najboljše, a vsaj vemo, da smo se odločili sami. Sčasoma se naša spretnost izboljša; vedno bolj se zavedamo, da |
||
Mož in žena, uživata v igri golfa, ravno pri tretji luknji, v bližini prekrasne hiše. Žena uspešno udari, žogica lepo leti, njen strel je bil usmerjen naravnost v veliko okno z debelim steklom. Na njeno presenečenje se je steklo zdrobilo na milijon drobnih koščkov. Počutila se je popolnoma presenečeno, ko je videla kakšno škodo je naredila. Ko je pokukala skozi razbito okno, v hiši ni bilo nikogar. Mož je klical na ves glas, vendar se ni nihče oglasil. Po nadaljnji preiskavi sta opazila malega gospoda, ki je sedel na kavču s turbanom na glavi. Žena je moškega vprašala: »Ali stanujete tu?« Moški odgovori: »Ne, nekdo je vrgel žogico skozi okno, zadel tisto malo vazo, in me osvobodil iz nje, za kar sem mu izredno hvaležen.« Mož vpraša: »Ali ste vi duh?« Moški odgovori: »Oh, zakaj, seveda sem. In ker sem tako zadovoljen vama uresničim dve želji, tretjo željo pa bom obdržal samo zase.« Mož in žena veselo sprejmeta želji, želita biti najboljša igralca golfa, druga želja je bila, da na njuni račun vsako leto dobita milijonček denarja. Moški prikima z glavo: »Narejeno!« Nato pa odgovori: »Moja želja je, da bi rad imel tvojo ženo na moj način. Z žensko nisem bil že mnogo let, in po vsem tem, sem vaju naredil za odlična igralca golfa in milijonarja.« Mož in žena se strinjata. Kasneje ko moški in žena opravita svoje, Moški vpraša ženo: »Koliko časa sta poročena?« Žena odgovori: »Tri leta.« Moški: »Koliko je star vaš mož?« Žena: »Star je 31 let.« Moški: »In koliko časa že verjame v duhove?«
 |
|
Tradicionalno decembrsko prednovoletno srečanje z moji kolesarskimi prijatelji se bo tudi letos zgodilo. Že danes, kot po ustaljeni navadi, je dogovorjeno, da se dobimo 8. decembra v Horjulu. Moj namen ni narediti velik pomp in delati reklamo, srečanje je internega značaja. Smo skupina dobrih prijateljev, skupaj vrtimo pedala že vrsto let. Prvi začetki naše aktivnosti segajo v čas mogočnega Titovega zavoda Litostroj. Ustanovili smo kolesarsko sekcijo, se udeleževali takrat redkih maratonov, prirejali kolesarska in tekaška tekmovanja. Skupaj smo prevozili Slovensko transverzalo, naredili giro 1000 km okoli Slovenije, premagali drugi najvišji vrh v Alpah, Grosglokner (3798 m) v Avstriji, prekolesarili Italijanske Dolomite in vse najvišje ležeče gorske prehode prav do Švicarske meje. Premagali najvišji gorski prelaz, Passo dello Stelvio (2700m). Med tem časom druženja smo izgubili dva čudovita prijatelja. Ko se ozrem za hipec nazaj, še vedno vidim njun obraz. Silvo Moderc, ti ki si bil tisti prvi kolesarski navdušenec in si vpeljal celo našo skupino v ta čudoviti šport. Nikoli se nisi vdal, veliko prehitro so umrle tvoje sanje. Peter Prezelj, spoštovanja vreden kolesarski mojster in gorski reševalec. |
Lojze Fabčič, naš starosta, letos je praznoval svojo 72 letnico, dolgoletni vodilni Slovenski kolesar, ki je še pred kratkim podiral rekorde in pobiral nagrade. Jože Rogelj, vedno pripravljen s kitaro v roki, poskrbi, da naša pesem lepo zvoni. Jože Režek, penicilin v pravem pomenu besede, Milan Svetelj, glavni organizator, ki vedno poskrbi za našo dobro voljo. Brane Škoflek, najmlajši med nami, edini zvesti Litostrojčan. Lado Žibert, bivši kolesar Donita Medvode. Janez Gladek, ki rad govori in ga je včasih jemati z rezervo. Srečo Pirman, vsestranski športnik, vojaški ataše in gorski reševalec, ter moja malenkost. Ves ta čas, smo skozi leta, preživeli marsikatero lepo izkušnjo. Še vedno veselo bicikliramo in nanovo raziskujemo in iščemo skrite kotičke okoli nas. Ne zaustavi nas noben vihar, letos smo nekateri skupaj premagovali Pohorske klance. Paso Pordoi
|
||
