Življenje je lepo
ed odmorom sediva s prijateljem Goranom v kava baru. Prijetno kramljava, kaj se je z nama zgodilo. Ali je miza previsoka, stoli prenizki, ali pa sva se tako postarala in lezeva skupaj, da ne doseževa več mize. Počutil sem se zelo dobro. Takrat udari, ko najmanj pričakuješ. Za trenutek izgubim zavest. Sklonim glavo zaprem oči.
Ko se zopet zavem me prijatelj, drži, da ne padem. Pri meni stoji prijazna natakarica in govori: naj globoko diham, spijte kozarec vode. Počasi s slabostjo se pričnem zopet zavedati. Življenje je lepo. Če se življenje konča tako enostavno, da samo zaspiš in počasi toneš se smrti ni potrebno bati. Hujše je tiso prebujanje, slabost, onemoglost in ne čutenje rok ter kasneje nog. Spijem kozarec vode, v svoji nerodnosti polovico polijem po mizi, razmišljam mogoče mi bo voda pomagala.
Naslednjih pol ure sedim na mrazu pred lokalom, natakarica mi prinese mleko in kekse. Vendar več kot požirek mlaka in košček keksa nisem spravil vase. Pred lokaj je zaskrbljen prišel Miro: »Kako se počutiš?« »Boljše.« Mu odgovorim. »Daj te odpeljem domov.«
Vožnje kar ni bilo konec. Končno tu je moja postelje. Ok. Mi je končno odleglo. Lay down! Globoko v sebi tuhtam kaj se je zgodilo, da me takole škrtnilo. Ves čas mi moji domači stojijo ob strani in me razvajajo. Dolgo je trajalo, da se zopet povrnem na svoj tir …
Da vsaj ljudje nebi zbolevali. Borba za preživetje je močnejša, vendar včasih je zena previsoka.
