PRANJE KAMNOV

Danes bom pral kamne.

LETO 2070

Smo v letu 2070. Pravkar sem dopolnil 50 let, kažem pa jih 85. Imam resne teža, ker pijem malo vode. Menim, da mi je ostalo le malo časa. Danes sem eden najstarejših oseb naše družbe. Spominjam se, ko mi je bilo 5 let. Vse je bilo čisto drugačno. V parkih je bilo veliko dreves, hiše so imele lepe vrtove in jaz sem si lahko privoščil čisto kopel in stal celo uro pod tušem. Sedaj uporabljamo za čiščenje navlažene brisače z rudninskimi olji. Prej so imele vse ženske lepe lase. Sedaj si moramo briti glavo, da je čista brez uporabe vode. Prej je moj oče pral avto z vodo, ki je tekla iz vodovodne cevi. Sedaj otroci ne verjamejo, da se je voda uporabljala na ta način. Spomnim se množice oglasov: “Varčuj z vodo”, a jih ni nihče upošteval in ljudje niso niti pomislili, da bi lahko voda pošla. Sedaj so vse reke, tolmuni, jezera, slapovi in vodna zajetja kontaminirani do te mere, da tega ni več možno popraviti ali pa jih enostavno ni več. Vsa pokrajina, ki nas obdaja je ena sama velika puščava. Infekcije prebavil, kožne bolezni in infekcije urinarnega trakta so osnovni vzroki smrti. Industrija je paralizirana, brezposelnost je dramatična. Tovarne za čiščenje vode so glavni vir zaposlovanja, plačujejo pa s pitno vodo namesto s plačami,.Oblačila po uporabi zavržemo, kar je grozno. Vrniti smo se morali k starim izvirom, ker vodovodno omrežje ne služi, saj ni vode. Videz ljudi je pomilovanja vreden. Izmaličena telesa, dehidrirana, koža je polna gub zaradi ultravijoličnih žarkov, ker ni več ozonskega ščita. Zaradi izsušenosti je koža 20-letnega dekleta videti kot pri 40-letnici. Znanstveniki preučujejo razne možnosti, a rešitve ni. Vode ni moč proizvesti. Tudi kisika ni več veliko, ker ni dreves. Pomanjkanje kisika je znatno znižalo inteligenčni kvocient novih generacij. Morfologija sperme, veliko ljudi se je gensko spremenila. Posledično obstaja veliko otrok z motnjami v delovanju organov, mutacijami in deformacijami. Vladi moramo plačevati zrak, ki ga dihamo. 137 m³ dnevno za odraslega človeka. Tisti, ki ne morejo plačati se umaknejo v “področja z ventilacijo”, kjer so ogromna mehanska pljuča, ki delujejo na sončno energijo. Zrak ni dobre kvalitete, a ljudje lahko vsaj dihajo. Povprečna starost je 35 let. V nekaterih državah je ob rekah ostalo še nekaj oaz z vegetacijo, a jih strogo varuje vojska. Voda je postala zaklad, ki je bolj cenjen kot zlato. Tu ni več dreves, ker skoraj nikoli ne dežuje. Če pa že dežuje, je dež kisel. Zaradi atomskih poizkusov in onesnaževane industrije 20. stoletja so se letni časi drastično spremenili. Ljudje so opozarjali na dejstvo, da je potrebno zaščiti okolico, a nihče se ni hotel menita za ta opozorila. Ko me moja hčerka prosi, naj ji pripovedujem, kako je bilo, ko sem bil mlad, ji pripovedujem o tem, kako lepi so bili gozdovi. Pripovedujem ji o dežju, cveticah, kako lepo se je bilo kopati v reki, loviti ribe in piti vodo do onemoglosti. In o tem, kako lepo so se imeli ljudje. Sedaj naši otroci plačujejo visoko ceno. Resnično menim, da dolgo ne bo več možno živeti na zemlji, ker je pokrajina uničena do te mere, da ni več povratka.