D8

			POREČANKA
Kolesarska cesta D8			Z Galom sva pregledala kolesa in se podala na podvig. Pred nama stoji stara trasa nekdanje Istrske ozkotirne železnice imenovane Porečanka (Parenzana). Pravzaprav, sva izbrala varno kolesarsko cesto D8 Dekani-Koper. Zadeva niti ne bi bila vredna omembe, če bi po kolesarski stezi vozili le kolesarji. Stvar v bistvu niti ni tako preprosta, le kje so vozili lastniki parcel, takrat v tistih časih, ko je še vozil vlak iz Umaga v Trst? Sem prepričan, da takrat ne po železniški progi. Spoštovani minister Janez Božič, morda bi veljalo razmisliti o možnosti, da je kolesarska cesta namenjena le kolesarjem in ne vsem mogočim drvečim motornim prevoznim sredstvom. Zgleda, da stvar pri nas še ni dovolj zrela in pomembna. Zaenkrat se v Sloveniji bore malo politikov, državnikov in veljašev vozi z bicikli, da bi stvar obrnili na prave noge. Pri vsem tem pa me najbolj čudi obstoj (zakaj jih potrebujemo, če ne opravljajo svoje delo, tako kot bi morali) naših vrlih inšpektorjev. Sredi ceste so zijale tri izvrtine, ki kar kličejo po nesreči. Ker se veliko vozim z kolesom vidim, da je takih in drugačnih lukenj na cest še mnogo. Ko se peljeva malo naprej po Kopru so mnoga stična mesta nenormalno slabo in stopničasto speljana. Pri vožnji z kolesom brez amortizerjev, te kar dobro preruka in zvibrira. Temu se ni potrebno čuditi, če to delo opravljajo strokovnjaki, ki dobesedno naserjejo asfalt na luknjo in malo potolčejo in dobro zaslužijo. Le kdo ima tu največjo korist? Sklicevanje, da se to ne da lepše in bolj kvalitetno izdelati pa je iz trte zvito. Mogoče pa nimamo jasno opredeljenih meril, ki dovoljujejo takšno packanje. Znano je, da vsako cesto prekopavamo vsaj trikrat letno. In da je razdejanje cest zato še veliko bolj katastrofalno. Vendar je vsakemu laiku jasno, da je z inšpektorjem, ki podpiše, da je cesta varna za vožnjo, nekaj hudo narobe.
	Del cestišča, kjer so za pregledovanje stanja cestišča izvrtali luknje in so jih enostavno pozabili zadelati.
Nanovo asfaltirano
	Nasran asfalt

ČLOVEK BI POPENIL

Ne vem kaj se dogaja v Dekanih, vendar to leto je bilo rekordno po Ptero-daktile letečih insektih, ki neprestano sekajo po moji ponujeni dišeči koži. Porabil sem že en hekto-liter OFF! (difende dalle zanzare) pa stvar ne kaže nobene izboljšave. Proti nadležnim ne povabljencem še najbolj pomaga čisto navaden parfum, ki si ga naneseš na kožo in celo dobro ublaži svinsko srbenje. Eden izmed najbolj nadležnih je tudi tigrasti komar.

Baraba je nadvse prilagodljiv, in ga je težko uničiti, k sreči menda ne prenaša bolezni. Čeprav v izolskem ZD pravijo, da so prejšnji teden pri odrasli pacientki potrdili sum, da jo je tigrasti komar okužil z borelio. Baje naj bi ti komarji pred leti prestopili Italijansko-Slovensko mejo in se tako naselili tudi na naši obali.

Drugi enako boleč hudič, ki straši na obali je pikajoča mušica oziroma nekaj podobnega kot majhna familja neprijetnega sesalca moje krvi, ki ji še ne vem uradnega pravega imena.

Dobil pa sem namig, da namesto OFF-a uporabiš in se namažeš z zmečkanimi listi oreha. Bom poskusil na moji že tako boleči koži če resnično to tudi deluje.

MOJIH PET

			PET MOJIH PREDMETOV
Volvo S80	Če si resnično želiš varen, udoben, hiter avto, potem je Volvo dobra rešitev zate.		Zanimivo, želim si izbrati pet mojih naj predmetov. Ni lahka naloga, stanovanje, no hišica pa je nabito polna nepotrebne krame. Po temeljitem čiščenju, je še vedno ostalo veliko stvari, ki bi morale zamenjati lastnika, ali pa odromati na smetišče. Le po kakšnem ključu naj sedaj to razvrstim? Najboljše je, da prvo napišem nekaj predlogov potem, se bom pa odločil. Avto Računalnik Kolo Motor Mobi Ranč Kitara Fotoaparat Puška Knjiga Ležalnik Jelen …   Računalnik AMD 64 Le kako bi shajal brez računalnika? V njem imam skoraj vse zapisano. Brez njega bi ne mogel biti povezan v Internet, napisati post, pregledati dnevne novice. Pregledovali in oblikoval slike. Brez njega ne bi mogel poslušati glasbe, gledati filma ali pa pregledovati svojo pošto.
Nadomešča traktor, nudi zabavo, si mobilen	SYM Quad Lander 300S
Shimano LX	Že res, da je včasih potrebno močno vrteti pedala, te kljub vsemu pripelje tudi 50, 1000 ali še več kilometrov daleč.
Brez njega ne bi nastala nobena zanimiva fotografija, ki bi opozarjala, prikazovala nekaj.	Nikon 5200

GRAFITI

			GRAFITI V KOPRU
V Bivju pod avtocesto z železnico:			Pred časom sem zbral nekaj grafitov iz našega mesta. Nekaj zapisov sem imel tudi na Siolovem blogu. Nadaljevanje na Srednji ekonomsko-poslovni šoli, pod Semedelskim mostom sledijo novi grafiti. In po dolgem času, ko sem se zopet malo sprehodil po Kopru sem v objektiv ujel še nekaj zanimivih grafitov. Tale pri Slavčku mi je padel v oko že nekaj dni prej. No, danes pa sem ga le ovekovečil. Hudiček in modri dirkač želita nekaj povedati. Kaj pa, si naj vsak sam po svoje misli. Sledijo grafiti pri Vina koper:
Seveda tudi zapuščena hišica v Bivju si zasluži skromno čičko čačko.

BO STALA ZIDANA

			DEKANSKA KRONIKA
grison-muskat.jpg Med tem časom, ko sem veselo ril po zemlji je že nastal mošt. Letos je bilo vreme ugodno, tako da je Muškat lepo napredoval. Iz tropin se je nakapljalo okoli 25 litrov mošta, nekaj litrov več kot lansko leto.			Pred dnevi je bila jamica, če bi mi bilo vreme naklonjeno bi bila jamura brez dna in morda že končana. Tako pa bo morala še malo počakati. Kljub vsemu me skrbi ali bo lestev dovolj dolga, sicer ne vem kako bom splezal iz jame. Sledijo temelji, nato pa zidanje z betonskimi kvadri ... to bo še veselo. Mogoče bo temu sledilo še piknik na prostem …
Da pa vse ne gre tako kot si želiš, se je zrušil dotrajan dostop do ranča. Potrebno bo na novo zložiti vse kamne. Ranč potrebuje novo škarpo.

KJE JE TISTI KRETEN

			KRETENČIČ
Vse za večjo varnost, zakaj se ne bi ustavljali v vsakem križišču?.			Kje je kreten, ki nam je predpisali in obljubljali, da podnevi s prižganimi lučmi voziti bolj varno po cestah. Leto se še ni izteklo, na Slovenskih cestah pa je umrlo že 192 mladih življenj. Ko sem se vozil v Indiji po glavnem mestu Delhi so vozniki ves čas vožnje veselo pritiskali na hupo. Rezultat hupanja je neverjeten in zelo uspešen. Na cesti skoraj ni nesreč, pa čeprav je promet vsaj za trikrat bolj gost kot v Ljubljani. Je pa res, da je mestni hrup nemogoč in glasen.   Predlagam temu istemu kretenčiču, da nam predpiše dopolnilni zakon, ki nam bo predpisal med vožnjo ves čas vključeno trobljo .   Pa ne zameri mi, kar je butasto je butasto.
	Koga briga, kako sem privezan.
Ko vozim imam najboljši občutek in oblast nad vozilom, če vozim bos.

POBOJI 1945

Ali so bili partizani zares pravi borci, ki so se borili za dobrobit Slovenskega naroda? V osnovni šoli smo bili naučeni, da je partizan nekaj lepega, nekaj kar nam je dajalo občutek varnosti. Ponosno smo komaj čakali dan, ko smo bili sprejeti v pionirske vrste. To je bil zares pravi dogodek, bili smo v svojem svetu, v svetu ki je bil podoben opevanem partizanskemu življenju. Bili smo zares ponosni del mogočna Jugoslavije, bili smo pionirji: “Za domovino s Titom naprej!”

V pevskem zboru sem ponosno pel Bilečanko, in vse ostale revolucionarne partizanske pesmi. Nastopal na vseh mogočih političnih proslavah, vendar z leti je ta ponos vedno bolj bledel …

Pričanje Ivana Gugica, partizana 26 dalmatinske divizije o pokolu v Kočevskem rogu mi je dalo le še nekaj več misliti o hudodelstvih, ki so jih počeli partizani.

»Svakako je istina, da su iz vagona iznosili onesviještene i gdjekada lude ljude, a drugi su od slabosti i žege posrtali i padali putem. Te su onda pratioci tukli. Ubijanje je vršeno ispred jame i to uglavnom metkom u zatiljak, a neki su i živi skakali u jamu, duboku bar 50 metara. Mnogi nisu bili još izdahnuli, nego su strasno jaukali u jami, nakon čega su partizani od vremena do vremena bacali bombe u jamu. Od stanice do kasarne išli su pješice i još odjeveni, svjesni, da idu u smrt. Neki od zarobljenika su glasno protestirali i govorili ubojicama, da če doči dan pravedne osvete. Drugi su opet plakali.“

 

ŽENSKA JE LE DRUGAČEN TIP PROBLEMA

 

Naomi Campbell, muhasta manekenka je pred nedavnim izjavila tole bedarijo: “Zame je manekenstvo nekaj, kar delam za vse temnopolte ljudi.” Se skoraj strinjam z njo, kaj to pomeni, da je res vsaka ženska le drugačen tip problema? Še dobro, da imam temnopolt, in če pozabim vse kozlarije ki jih počne, mi je Naomi še naprej manekenka številka ena. Ima pa kljub tolikim napakam, eno dobro lastnost, ne obljublja kako bo rešila prekletstva vse temnopolte ljudi, tako kot to obljubljajo naše novo rojene manekenke, one bi najrajši rešile cel svet.

Najboljša pot da si zapraviš svoje življenje je, da si delaš zapiske .

KONJIČEK

Pa je odšel konjiček,

in prišel novi žrebiček.

ŽIVEL SEM PA LE

Rojstvo, igra,  lahko se ti zgodi celo to, da se zaljubiš, če imaš srečo lahko preživiš, a ti umre najdražja oseba, na koncu se posloviš tudi ti.

Kostja je nekoč narisal in rekel: “Živel sem pa le.”

SMRT FAŠIZMU

Takole, te dni razmišljam in mi nikakor ne uspe povezati dogodkov približno 10 let pred mojim rojstvom. Že ko vsak dan odkrijejo kakšno novo grobišče. Prav gotovo bi tam lahko našel kakšne moje pogrešane bližnje sorodnike. Moja mama je bila v partizanka, tam je spoznala tudi mojega očeta. Vendar v tistih čudnih časih so ji izginili starši neznano kam. Ne, niso zbežali v Argentino niti v Ameriko. Enostavno so se vdrli v zemljo.

KAKO ČISTA JE SLOVENSKA VODA?

JULKA

 

Malezija postane neodvisna država, izstreljen je bil Sputnik 1, prvi Zemljin umetni satelit. Rodil se je Bojan Križaj, slovenski alpski smučar. Takrat je umrl največji Slovenski arhitekt Jože Plečnik, in Madžarsko Ameriški matematik John von Neumann,

Takrat je bila mama zaposlena v Tobačni tovarni, oče pa v Litostroju, brat je hodil v prvi razred osnovne šole. Tako sem edini ostal doma in starši so potrebovali varstvo zame. Bil sem še premlad, da bi ostal sam doma in Julka je bila takrat moja hišna varuška. Včasih me je peljala z očetovim moškim kolesom na izlet. Med enim od izletov, sva se peljala mimo vojašnice za Bežigradom. Bil je lep sončen dan, ko sem ravno pred glavnim vhodom vojašnice vtaknil nogo med špice prvega kolesa. Še v istem trenutku sva oba poletela preko balance in se znašla takrat še na prašni makedamski cesti na tleh. Pritekli so nama na pomoč vojaki iz omenjene vojašnice. Vendar vojaki so pomagali le Julki, mene pa so pustili, da sem tulil na tleh od bolečin. Spominjam se, da je takrat bilo tudi za Julko težko življenje. Prav veliko ni mogla zaslužiti, govorilo se je, da nosi spodnje hlače mojega očeta. Moram priznati, da na to nisem bil kaj dosti pozoren. Meni pa je ostal le spomin na njene obilne prsi, ko me je stisnila v objem.