31. avgust 2007
30. avgust 2007
ČLOVEK BI POPENIL
Ne vem kaj se dogaja v Dekanih, vendar to leto je bilo rekordno po Ptero-daktile letečih insektih, ki neprestano sekajo po moji ponujeni dišeči koži. Porabil sem že en hekto-liter OFF! (difende dalle zanzare) pa stvar ne kaže nobene izboljšave. Proti nadležnim ne povabljencem še najbolj pomaga čisto navaden parfum, ki si ga naneseš na kožo in celo dobro ublaži svinsko srbenje. Eden izmed najbolj nadležnih je tudi tigrasti komar.
Baraba je nadvse prilagodljiv, in ga je težko uničiti, k sreči menda ne prenaša bolezni. Čeprav v izolskem ZD pravijo, da so prejšnji teden pri odrasli pacientki potrdili sum, da jo je tigrasti komar okužil z borelio. Baje naj bi ti komarji pred leti prestopili Italijansko-Slovensko mejo in se tako naselili tudi na naši obali.
Drugi enako boleč hudič, ki straši na obali je pikajoča mušica oziroma nekaj podobnega kot majhna familja neprijetnega sesalca moje krvi, ki ji še ne vem uradnega pravega imena.
Dobil pa sem namig, da namesto OFF-a uporabiš in se namažeš z zmečkanimi listi oreha. Bom poskusil na moji že tako boleči koži če resnično to tudi deluje.
28. avgust 2007
MOJIH PET
26. avgust 2007
GRAFITI
| GRAFITI V KOPRU | |||
V Bivju pod avtocesto z železnico: ![]() ![]() |
Pred časom sem zbral nekaj grafitov iz našega mesta. Nekaj zapisov sem imel tudi na Siolovem blogu. Nadaljevanje na Srednji ekonomsko-poslovni šoli, pod Semedelskim mostom sledijo novi grafiti. In po dolgem času, ko sem se zopet malo sprehodil po Kopru sem v objektiv ujel še nekaj zanimivih grafitov. Tale pri Slavčku mi je padel v oko že nekaj dni prej. No, danes pa sem ga le ovekovečil. Hudiček in modri dirkač želita nekaj povedati. Kaj pa, si naj vsak sam po svoje misli. Sledijo grafiti pri Vina koper:
|
||
![]() Seveda tudi zapuščena hišica v Bivju si zasluži skromno čičko čačko. |
|||
BO STALA ZIDANA
| DEKANSKA KRONIKA | |||
grison-muskat.jpg Med tem časom, ko sem veselo ril po zemlji je že nastal mošt. Letos je bilo vreme ugodno, tako da je Muškat lepo napredoval. Iz tropin se je nakapljalo okoli 25 litrov mošta, nekaj litrov več kot lansko leto. |
Pred dnevi je bila jamica, če bi mi bilo vreme naklonjeno bi bila jamura brez dna in morda že končana. Tako pa bo morala še malo počakati. Kljub vsemu me skrbi ali bo lestev dovolj dolga, sicer ne vem kako bom splezal iz jame. Sledijo temelji, nato pa zidanje z betonskimi kvadri ... to bo še veselo. Mogoče bo temu sledilo še piknik na prostem … |
||
![]() Da pa vse ne gre tako kot si želiš, se je zrušil dotrajan dostop do ranča. Potrebno bo na novo zložiti vse kamne. Ranč potrebuje novo škarpo. |
|||
KJE JE TISTI KRETEN
23. avgust 2007
POBOJI 1945
Ali so bili partizani zares pravi borci, ki so se borili za dobrobit Slovenskega naroda? V osnovni šoli smo bili naučeni, da je partizan nekaj lepega, nekaj kar nam je dajalo občutek varnosti. Ponosno smo komaj čakali dan, ko smo bili sprejeti v pionirske vrste. To je bil zares pravi dogodek, bili smo v svojem svetu, v svetu ki je bil podoben opevanem partizanskemu življenju. Bili smo zares ponosni del mogočna Jugoslavije, bili smo pionirji: “Za domovino s Titom naprej!”
V pevskem zboru sem ponosno pel Bilečanko, in vse ostale revolucionarne partizanske pesmi. Nastopal na vseh mogočih političnih proslavah, vendar z leti je ta ponos vedno bolj bledel …
Pričanje Ivana Gugica, partizana 26 dalmatinske divizije o pokolu v Kočevskem rogu mi je dalo le še nekaj več misliti o hudodelstvih, ki so jih počeli partizani.
»Svakako je istina, da su iz vagona iznosili onesviještene i gdjekada lude ljude, a drugi su od slabosti i žege posrtali i padali putem. Te su onda pratioci tukli. Ubijanje je vršeno ispred jame i to uglavnom metkom u zatiljak, a neki su i živi skakali u jamu, duboku bar 50 metara. Mnogi nisu bili još izdahnuli, nego su strasno jaukali u jami, nakon čega su partizani od vremena do vremena bacali bombe u jamu. Od stanice do kasarne išli su pješice i još odjeveni, svjesni, da idu u smrt. Neki od zarobljenika su glasno protestirali i govorili ubojicama, da če doči dan pravedne osvete. Drugi su opet plakali.“
ŽENSKA JE LE DRUGAČEN TIP PROBLEMA
Naomi Campbell, muhasta manekenka je pred nedavnim izjavila tole bedarijo: “Zame je manekenstvo nekaj, kar delam za vse temnopolte ljudi.” Se skoraj strinjam z njo, kaj to pomeni, da je res vsaka ženska le drugačen tip problema? Še dobro, da imam temnopolt, in če pozabim vse kozlarije ki jih počne, mi je Naomi še naprej manekenka številka ena. Ima pa kljub tolikim napakam, eno dobro lastnost, ne obljublja kako bo rešila prekletstva vse temnopolte ljudi, tako kot to obljubljajo naše novo rojene manekenke, one bi najrajši rešile cel svet.
Najboljša pot da si zapraviš svoje življenje je, da si delaš zapiske
.
21. avgust 2007
SMRT FAŠIZMU
Takole, te dni razmišljam in mi nikakor ne uspe povezati dogodkov približno 10 let pred mojim rojstvom. Že ko vsak dan odkrijejo kakšno novo grobišče. Prav gotovo bi tam lahko našel kakšne moje pogrešane bližnje sorodnike. Moja mama je bila v partizanka, tam je spoznala tudi mojega očeta. Vendar v tistih čudnih časih so ji izginili starši neznano kam. Ne, niso zbežali v Argentino niti v Ameriko. Enostavno so se vdrli v zemljo. (več…)
20. avgust 2007
19. avgust 2007
JULKA
Malezija postane neodvisna država, izstreljen je bil Sputnik 1, prvi Zemljin umetni satelit. Rodil se je Bojan Križaj, slovenski alpski smučar. Takrat je umrl največji Slovenski arhitekt Jože Plečnik, in Madžarsko Ameriški matematik John von Neumann,
Takrat je bila mama zaposlena v Tobačni tovarni, oče pa v Litostroju, brat je hodil v prvi razred osnovne šole. Tako sem edini ostal doma in starši so potrebovali varstvo zame. Bil sem še premlad, da bi ostal sam doma in Julka je bila takrat moja hišna varuška. Včasih me je peljala z očetovim moškim kolesom na izlet. Med enim od izletov, sva se peljala mimo vojašnice za Bežigradom. Bil je lep sončen dan, ko sem ravno pred glavnim vhodom vojašnice vtaknil nogo med špice prvega kolesa. Še v istem trenutku sva oba poletela preko balance in se znašla takrat še na prašni makedamski cesti na tleh. Pritekli so nama na pomoč vojaki iz omenjene vojašnice. Vendar vojaki so pomagali le Julki, mene pa so pustili, da sem tulil na tleh od bolečin. Spominjam se, da je takrat bilo tudi za Julko težko življenje. Prav veliko ni mogla zaslužiti, govorilo se je, da nosi spodnje hlače mojega očeta. Moram priznati, da na to nisem bil kaj dosti pozoren. Meni pa je ostal le spomin na njene obilne prsi, ko me je stisnila v objem.














