Simona je nekakšen vudu, pokrovitelj in vse znalec. mladenka, nevrotik, ki misli, da je svet nastal samo zaradi nje. Polna je samega sebe in niti slučajno ne sporoča nič kaj vrednega. Njeno vodilo v življenju je biti zagrenjeno žaljiv, saj edino to je nekaj kar je najlažjega na svetu.
Pet minut pred dvanajsto si želi od besede k dejanju, vendar fraze, ki se jih je naučila na pamet, ne rodijo pravih sadov.
Po drugi strani je dvoličnež in osladnež, ki jemlje pravico, drugače mislečemu. Izredno bi uživala, če bi lahko bila moški. Zaenkrat je le bedna možača, ki v nedogled strelja kup nerazumljivih besed.
Rada bi bila kraljica šova Oprah, vendar je vse njeno početje podobno satanski podobi. In narod naj ji ploska pri vsej tej plitki bitki svojimi rojaki.
Simona zavedaj se da nisi več punčka iz peskovnika, človek ni zavržena igrača v kot. Tvoj ringelšpil, Dylanova uporniška klasika ter filozofska globalizacija, potrebuje še veliko majskih cvetov, da boš končno odrasla.
Simona sem potrpežljiv, nisem bedak, minister, niti zakompleksan. Ni prava rešitev v iskanju tujih izrazov, tujk za vsako ceno, »pičkarjenja« in zafustriranega apatičnega iskanja izrazov po slovarjih. Je tudi kaj več.
Tvoj petelinji boj niti pod razno ne bo zamajal kolumenske scene, patetično je tvoje obnašanje. Preveč si obremenjena s togoto in teženjem za vsako ceno. in potem izpadeš eden izmed tepcev, ki bijejo neke brezplodne bitke. Si naduta, z komentarji samo kradeš čas, na kar se jaz »poščijem«.















