GRiSON

29. marca 2009

MOJA POT PO INDIJI Benares

Filed under: Aktualno — grison @ 7:48 dop
benares

Benares

V daljavi sem zagledal prihajajočo karavano, za njo so se je rahlo dvigovali oblaki prahu. Nemirne opice so jo nemara opazile že zdavnaj z drevesnih vršičkov. Razburjeno so nekaj blebetale, in naznanjale njen prihod. Benares Benares Sklenil sem s počasno vožnjo, skupaj s karavano priti v Benares. Morda doživim še kakšno zanimivo prigodo. Takoj ko je karavana prišla do mene, sem že opazili svojevrstno vedenje kamel. Kamela med hojo, neprenehoma steguje glavo in viha smrček, kakor da nekaj ovohava. Glede na njen dolgi vrat ji ni težko raziskovati bližnjo okolico. Ker kamele žive v puščavi, morajo nenehno ovohavati zrak, da ugotove, koliko je v zraku vlage. Kadar začutijo, da je zrak zelo vlažen, vedo, da je v bližini voda. Zato kamelo imenujejo raziskovalko prostora in domačini jim pravijo živalski barometer. Brž ko so psi zagledali kamele, so grozeče lajali, medtem ko je sonce v naraščajoči večerni tišini zašlo, sem vstopal v Benares, najstarejše indijsko mesto. Tisočletja so ljudje nalagali kamen na kamen, da se je ohranilo to mesto s svojimi kipečimi stolpi in otožnimi kupolami nad bučečo in uničujočo vodo svete reke. Kakor tekoča sekira se reka noč in dan zajeda v temelje mesta. Ponoči lahko slišiš, kako šumeči Ganges grize kamnite nasipe. Zato so vsi visoki benareški stolpi rahlo nagnjeni proti vodi. Njihovi temeljni zidovi so spodjedeni kakor korenine dreves, ki so jih oglodali bobri. Vsakdo, ki pride v Benares, čuti v njem starost Indije. Zares dolga je njena preteklost in videti je, da se ji čas ne pozna več. Tako kot se ne pozna jutranja rosa na levji grivi. Dolgo sem poslušal topotanje nevidnih nog po mračnem benareškem tlaku. Top, top, top, bilo je, kakor da uhaja nočna tišina. Prepustil sem se opazovanju topotajočih nog. V Hindujevi hoji je nekaj žalostnega. V bistvu je nekoliko težka, čisto podobna slonovi, vendar je v njej tudi nekaj panterske spretnosti. Kmalu sem prišel do obrežja reke. Tam sem videl tisoče in tisoče romarjev, ki so se gnetli na ghatu, stopnicah, ki peljejo k reki. Množica ljudi se je kopala v zlato rjavi reki in čakala sončni vzhod, da ga pozdravijo. Ko sem se po njihovem zgledu tudi sam okopal, je nenadoma preko valujoče množice in topotajočih nog zazvenel šum mrmranja, podoben bučanju morskih pen. Kadar butne val ob obalo, kakor da drvita dva iskra konja. Skozi ozračje se zasveti

Starka

Starka

pšenično-bleda luč, vsak čas se bo zdanilo. Brž ko sta se snopa luči razlila čez nebo in vodo, so se tudi obrazi, zasvetili v zlatem lesku in ljudje so vzdignili roke v blagoslavljajoč gib, pozdravljali so jutranje sonce, ki je kakor rdeče žareča gora vzhajalo sredi zlate poplave. Vsi so mrmrali jutranje premišljevanje, na tisoče glasov hkrati je nežno polnilo mojo dušo. Prizor na gatu, ki ga zlepa ne pozabiš te napolni s posebno energijo.

Advertisements

19. februarja 2009

MOJA POT PO INDIJI – Džungla

Filed under: Aktualno — grison @ 6:10 dop

Misel na zapor je pregnala peklenska vročina, Suzy, me je spremljala na vsakem koraku, kajti prav nič ji ni bilo do tega, da bi se vrnila k svojemu gospodarju. Delala po poti vse mogoče ovinke samo zato, ker si je želela z menoj brezskrbnega ležanja in dobre hrane.

Drugo jutro sem zapustil vas in se odpravil dalje po ozki cesti. Na vrhu hriba se je v soncu belo lesketala kamnita gmota. Obrambno zidovje, ki ga je že nekoliko načel čas in vojna mi je prikazalo sliko mogočne kamnite utrdbe. Odprl se je čudovit razgled, na okolico, spodaj na reki se je pozibaval trajekt. Na majhni barki se je gnetlo nešteto ljudi, bgrison_sivaeli penasti valovi so se jezno zaganjali in pljuskali čez krov. Imel sem občutek, da se bo barka vsak čas onemoglo prelomila in potonila pod prenatrpano težo potnikov.

Opustil sem misel na trajekt, sklenil sem, da si ogledam džunglo ob rečnem ustju. Seveda svojega načrta nisem kar tako opustil, želel sem si višje, bolj daleč po reki navzgor, tam kjer je na drugem bregu ležala velika zelena pokrajina.

Sonce se je nagnilo k zatonu. Džungla ni bila daleč in vetrič, ki je vel čez reko, je nedvomno zanašal človeški vonj globoko v gozd. Suzy ni hotela več naprej. Brž ko je zavohala vlažno zemljo ob obrežju, je planila v reko in veselo čofotala v njej. Potem sem se okopal še sam, reka se je igrala okoli mene kakor, pljuskajoče morje okoli koralnega otoka. Suzy je držala glavo visoko nad vodo, in krčevito zamahovala s tacami.

Naglo se je začelo mračiti. Nad rumenorjavo vodo so za hip zatrepetali zlati prameni svetlobe. Nato je na zemljo padel polmrak in kakor črn meč ločil dan od noči. Tu in tam so v krošnjah dreves izvenevali glasovi ptičev, in je bila tišina še večja, se je iz trav oglasilo čričkanje žuželk. V hipu se je znočilo, Suzy sem hotel privezati k močnemu drevesu, ali to noč je ni veselilo, da bi bila privezana. Docela neslišno je stopala gor in dol po obrežju, potem pa se je nenadoma ustavila in začela migati z uhlji, kakor da hoče napeto prisluškovati glasovom senc. Zlezel sem na drevo in bil na njem čisto miren in tih, kadar gre mimo večerni molk, se rad zatopim premišljevanje. Tiho sem sedel na drevesu, strastno radoveden, kaj misli početi. Kmalu, prav kmalu je reka izgubila svoj sijaj. Opazil sem, da je na drugi strani reke zavalovala trava v vijugastih črtah. Bilo je, kakor da je zazvonel lovski rog. Počasi je vse onemelo, nato pa se je razleglo strahotno tuljenje lačnega tigra.  Isti trenutek se je izza zelenja prikazala njegova rjavo-rumena, črno progasta glava. Gledal me je z druge strani reke. Tigrovo telo je porisano s prav takimi progami in loki, kakršnih zavaluje trava, po kateri se giblje.

Ljudje, ki domujejo v džungli, zmerom že po valovanju trave vedo, katera žival je na poti. Celo mlada drevesa takrat zadržujejo dih. Slišalo se je pokanje mišic živali, ki so napenjale vse čute, da neopazno drsijo v noč. To je bil klic na lov, na boj. Klic na dvoboj, v katerem živali ubijajo živali. Pod mesecem je visela velika, preteča prikazen, nekakšna grozljiva, zmaju podobna spaka …

31. decembra 2008

MOJA POT PO INDIJI – Policija

Filed under: Potovanja — grison @ 5:10 popoldan

Bilo je pozno v noč, še malo in bi se začelo daniti. Nekaj dni poprej, je še deževalo, cesta je bila še vedno mokra in vlažna, v zraku je bilo čutiti tisti zatohli vonj zaprtega prostora. Mimo mene so brzele temne sence neznanih dreves.

Iznenada, tik pred mano, sta na cesto iz črne temne noči skočila dva policaja. V njunih rokah so se v odsevu luči lesketale dolge svetlo pološčene bambusove palice. Presenečenje je bilo popolno, preprečila sta mojo nadaljnjo vožnjo. V kotičku očesa sem za seboj opazil še enega takega pajaca. Ni mi ostalo drugega, kot da se ustavim.

»Gospod, vozniško dovoljenje,« je rekel prvi. »Kje imate, mamila?« je vprašal drugi. Pomislim »Še dobro, da mi je tisti večer pošla celotna zaloga čarasa.« »Ne, ne gospod, nobenih mamil nimam,« mu hitro odgovorim. »Samo trenutek,« in iščem dokumente po svojih žepih. Ponudim svoje Slovensko vozniško dovoljenje. »To dovoljenje ni veljavno za Indijo,« mi ogovori policaj, »potrebujete mednarodno dovoljenje.« »Kako mednarodno dovoljenje, na naši Vladi so mi zagotovili, da to mednarodno dovoljenje ni potrebno za vašo državo,« sem se na hitro zlagal. »Ne, ne, potrebujete mednarodno dovoljenje in pika.« Drugi policaj mi brez vprašanja brska po predalu. Živčno premetava stvari, si jih od blizu ogleduje. »Tole bo 2400 rupij,« mi zopet pravi prvi policaj. »Kaj, 2400 rupij,« saj to je več kot tri dobre mesečne Indijske plače, si mislim. Ne preostane mi drugega, kot da potegnem šop drobiža, ki sem ga imel na voljo za take in podobne primere. Ni bilo veliko, zajeten kupček je na prvi pogled dajal občutek velikega denarja. Počasi sem začel šteti denar, opazil sem kako je oni zadaj, molčal in nemo opazoval. Potem je dejal: »Pazi, nekdo prihaja« Takrat hindujščine nisem kaj dosti razumel. Govoril in razumel sem le tisto kar sem tudi sam pri govoru uporabljal, vse ostalo sem nosil kot boga v svojem srcu. Velikokrat sem izgovorjeno besedo razumel že s pogledom ali nakazano kretnjo.

V daljavi sem zaslišal nemško govorjenje, bilo je vedno glasnejše, vedno bližje. Skoraj sem že zaznal, kaj se med seboj pogovarjajo. »Dobro, dobro,« je nestrpno iznenada rekel prvi policaj. »Dajte, saj bo dovolj.« Hitro sem mu izročil kupček denarja, čeprav vse skupaj ni bilo niti za 300 rupij. Sreča me kljub vsemu ni čisto zapustila, mislim da smo bili takrat vsi štirje kljub vsemu zelo zadovoljni.

Razmišljam: »bi počakal, kaj se bo z Nemci zgodilo?«, ne, ne, raje hitro zakurbljam motor … in če

samo pomislim, kakšni so Indijski zapori … potem je bolje da grem.

Napol nag ležim na zemlji v majhni zatohli temni sobici, izpod vrat prihaja meglena črtica svetlobe. Žarek mi daje upanje in počasi se oči privajajo na navidezno lagodje. Tema postaja svetlejša, poleg mene je stara zarjavela konzerva, z nekaj umazane vode. Smrdljivi kupček zemlje, pomešane z človeškimi iztrebki mi polni nos z odurno aromo. Na stenah so z trdim predmetom zapisana imena, datumi, kupčki črtic. Nekateri kupčki črtic so tako dolgi, s prsti jih otipavam, nadaljujejo na sosedni steni. Le s težavo razberem koliko jih je.

18. decembra 2008

MOJA POT PO INDIJI – Party

Filed under: Potovanja — grison @ 4:43 dop

18.12.2008

Zakričal sem fantu, ki je korajžno tekel za domačini, naj se ustavi, »daj pohiti, greva, tu postaja vroče« in ko me je pogledal, je ves drgetajoč planil k meni nazaj. Okoli naju se je zopet zbrala skupina nevarnih ljudi. Šele sedaj sem dojel, da so Indijci v svoji nemoči na naju metali kamne. V obupu sem zgrabil edino palico, od Boga poslano, ki je ležala ob cesti na tleh.

Zgodil se je pravi čudež, v Indiji je skoraj nemogoče najti, na tleh ležati kakšen kos zavrženega lesa. Vsaka stvar je še kako uporabna, kurjave primanjkuje, z lesom se da zanetiti ogenj in skuhati riž, iz starih zavrženih sodov se naredi streho nad glavo, dno in pokrov soda služi prometnemu znaku. Stari izrabljeni plašč kolesa je uporaben za preprost stol iz slame. Celo posušeni kravji iztrebki so neprecenljive vrednosti, lahko jih uporabljaš kot kurjavo v kuhinji, kakor tudi za gradnjo hiš. Pomešani z zemljo in blatom, namesto zidakov so odlično in preprosto gradbeno sredstvo.

Mogoče nama je ta rešilna bilka, ohranila življenje. Kljub bolečinam v roki sem začel besno zamahovati proti sovražniku, zven palice je grozeče žvižgal in rezal vroč zrak. Najin življenjski prostor se je v trenutku zopet povečal. In takrat je bila priložnost za najin umik.

Prgišče modrega prahu, ob slabem poznavanju običajev tamkajšnjih ljudi, je botrovalo pravo vojno stanje. Kot ranjena žival se teden dni ležal prikovan na plaži. Vsak nepremišljen gib, ki sem ga izvedel mi je povzročal peklenske bolečine. Z muko, in z nežnimi zamahi sem dan za dnem plaval v ledeno mrzlemu oceanu.

Medtem ko so se valovi bolečin v roki in rami nekoliko polegli, in je bilo že skoraj vse pozabljeno, sem se zopet pričel klatiti naokoli.

Malo prej sem sedel v Šhora baru, bil sem zadel, v roki sem držal eno od najboljših Indijskih piv, King beer. Steklenica mi je počasi a vztrajno polzela izpod mlačnega prijema.

Prsti so izgubljali svojo moč, bil sem sproščen, skoraj sem letel. Ves čas sem se pritajeno smehljal, kot da bi mi prijatelj šepeta smešen vic. Vse naokoli mene je bilo smešno, nekdo je slekel brezrokavnik jaz pa sem se le smejal. Drugi je prižgal cigareto, in že me je sililo na smeh. Tisti občutek se pojavi naenkrat, ves čas na hrbtu čutim skrivnostni pogled neznanih oči. Oziram se naokrog, nikjer ga ni, on pa me še kar naprej opazuje. Občutek, nemoči me vse bolj stiska za vrat, prijem je neviden vedno močnejši, vsak čas me bo od zadaj doletel neznančev napad …

Vendar se utesnjeni občutek ogroženosti, kmalu razblini v dolgi noči, možgani so postali zopet sposobni kristalno razmišljati.

Zdaj sem šele doumel Viktorja, ko mi je razlagal, »na plaži so me lovili neznanci«. »Čudežno sem jim ušel«, »bil sem brez prask in s polno denarnico mi je le uspelo priti domov«.

18. novembra 2008

MOJA POT PO INDIJI Goja

Filed under: Aktualno — grison @ 5:22 dop

Potem ko sem se še zadnjič okopal v vsakodnevnem Indijskem prahu, rdeč, sam in obrnjen proti vzhodu sem odmrmral »Goja že prihajam!«. Vedel sem, da bom čisto neopazno prišel v vasico v pisani svet, v svet velike množice turistov. V edini nekdanji del Portugalske krščanske kolonije, ki se danes lepo meša s pristno Indijsko kulturo.

Ali joj, na kakšen prizor sem naletel!

Krasna peščena obala se je od daleč svetila v jutranjem soncu, kokosove palme so metale senco na male hišice, zgrajene za majhen denar, na pobočju tik nad morjem. Jutranjo tišino, je motilo le čričkanje žuželk iz redko posejanih trav. Na sredini plaže je mlado dekle spretno izvajala jutranjo vabo. Njeni gibi so v počasnem ritmu dovršeno prikazovali najrazličnejše elemente joge. Stojo na glavi so nemo opazovale krave, ki so ležale poleg nje.

Črna kamnita gmota, ki se že stoletja upira, morskim valovom se je mogočno vzdigovala na obronku plaže. V živo skalo vklesana glava Šive, je vsake toliko časa grizla plima hladnega morja. Njen mokri obraz se je dobrohotno posmehoval nemoči mogočne vode, »ti me kar bičaj, saj mi ne prideš do živega«.

V eni od restavracij, »Izrael beach« so se začeli oglašati bobni. Njihovo bobnenje se je v ritmu nenehno oglašalo, kot razjarjeno topotanje slonjih nog v džungli. Pomirjajoče enakomerno udarjanje bobnov, te je napolnilo s posebno pozitivno energijo. Kako se je šele počutila skupina bobnarjev, ki se je komaj za kakšno minutko ustavila, ter zopet nadaljevala, dum,dum, dum, tja do večernih ur.

Bil je tisti čas, ko so naznanjali »The colour festival – Holi« praznik baru. Tisti dan sem moral nenehno ponavljati: »Hey, not me! I’m wearing a white shirt. Please, please, it’ll get dirty.« Vendar ni kaj dosti pomagalo, vsakokrat so me veseli in razposajeni Indijci obarvali z najrazličnejšimi barvnimi odtenki prahov. Seveda ljudje so želeli svojo srečo, deliti tudi z menoj. Anjuna je bila polna ljudi, ki so se med seboj škropili z barvo, se prijateljsko in živahno bojevali. Vsi so se smejali, vsem je bilo zelo lepo in veselo. Povsod na cesti živo pisana telesa, moški, ženske, otroci postanejo prijateljski, tudi do neznancev, napovedujejo druženje z nekom po duhovni plati, pa nagnjeni k užitku.

Skozi eno izmed obmorskih vasi sem hitel v drugo in za seboj vzdigovala rdeči prah cestišča. Skoraj uro vožnje je bilo za mano in doživel najbolj čudne dogodivščine, ki si jih je mogoče misliti v življenju. Prevozil sem skoraj že polovico poti, ko sem opoldne prispel do trga, z redko posejanimi kokosovimi palmami.

In takrat sem naredil nekaj nespametnega. Na prašni cesti se je nekaj dogajalo, nekateri so glasno kričali na fanta črnih las, ga porivali, njihov smeh je izginil iz veselih obrazov. Velika skupina domačinov se je nasilno spravila na mojega znanca iz Slovenije. V želji, da ga zaščitim sem mu priskočil na pomoč. Vendar zadeva je postala vedno bolj vroča, takrat sem moral braniti le sebe. Udaril sem dva najbolj napadalna in skupina se je v strahu razbežala na vse konce.

»Greva hitro stran«, sem zaklical, fant pa je postal vse bolj korajžen, medtem je spoznal, da se je premoč obrnila v najino korist. Želel sem stran, se umakniti na varno in nadaljevati svojo pot, ko me je v hrbtu močno zabolelo. Trenutek za tem je sledila nova bolečina, v rami. Okoli mene so kot dežne kaplje, padali veliki težki kamni.

26. oktobra 2008

MOJA POT PO INDIJI – Goja

Filed under: Aktualno — grison @ 3:06 popoldan

Goa

Goa

Pod kolesi motorja se je v zgodnem jutru odpirala globoka zelena dolina in po njenem pobočju se je vila cesta zavita v meglici. Pod menoj se je razprostirala Goja. Oči so blodile od metulja do metulja, ki so s svojim skokovitim letenjem in pisano barvno lepoto stopnjevale svoj let, vse tja do vznožja, iz cveta na cvet. Za njim je prišel še en metulj in za tem zopet eden. Ko sem tako opazoval skrivnostno dolino, me je zdajci prestrašila postava, ki je kot majhen črno-rjav oblak skočila izza drevja.

Razposajene male opice so v varni razdalji radovedno skakale iz veje na vejo. Natančno so preiskale in si ogledovale moj motor. Zdelo se mi je, da so imele v mislih, »tu bo nekaj hrane za nas, mogoče bi lahko kaj ukradle«. Ko sem stopil na plano, so se zopet v strahu urno vreščeče razbežale. Njihova vlažno telesa se v jutranjem soncu lesketala, kakor da bi bila iz dragocenega lesa.

Imel sem krasno srečo, da sem se že v Delhiju, ravnodušno navadil na opice. Tam je bila opica grda neugnanka, ki ti je ob priložnosti katero zagodla. Naša ljubljenka je domala stanovala na strehi restavracije. Imela je rdeč obraz in rumenorjava dlako. Včasih je radoživa sedela na rami, v trenutku nepazljivosti ti je ukradla sadje ali celo slasten sendvič. Skočila zopet na varno streho in si nadela čisto nedolžen obraz. Naslednji hip je zopet malo poskakovala po drevesnih vejah in nadaljevala svoj lisičji pohod. Ko si že malo pozabil, da ti preti nevarnost se je ponižno vrnila med nas.

V daljavi je plaval osamljen aprilski oblak, a med gmoto tega oblaka in med obzorjem sem videl nenavadne stvari. Tla so bila še vlažna od rose, meglice so se počasi v soncu dvigovale višje in višje. Daleč zadaj se le prikazovalo morje.

Nad mano je raslo drevje in molilo vrhove proti nebu. Tu se je začelo bogato zeleno rastje. Po dolini je tekla reka kot ozek rjavo-rumenkasti trak. Na prvi pogled je bila podobna Gangesu, le da je bila neizmerno majhna, tudi ustja prav zaprav ni bilo. Ali pa je bilo skrito mojemu pogledu.

17. oktobra 2008

MOJA POT PO INDIJI IV. – Čudež

Filed under: Zabava — grison @ 4:11 dop

Jutranja puščava je že vsa žarela, peščena tla so bila dodobra segreta. Počasi sem odpiral oči, povsod naokoli name se je okronala sončna energija, vsa sijajno bela in čista, kakor da bi jo zgradili iz samega kristala. Sončni žarki so hiteli od grma do grma, da bi me prebudili iz sna. Kot v klobčič zviti skriti zveri, so mi stregli po življenju. Slabost v meni še ni popustila. Celo noč sem ostal na istem mestu, zdaj sem začel razumno razmišljati. »Ne smem ostati tu, moram naprej, naprej do prve najbližje vasi«.

Zdaj sem šele razumel svojega očeta, bil je tako ponosen, ko je pred petdesetimi leti žrtvoval svoje telo, bil šestkrat težko ranjen. In pri tem storil velika junaška dejanja, ki še danes po tolikih letih žive v mojem spominu.

Mnogo kasneje sem spoznal, da ne smem nikoli jokati in se žalostiti nad mojimi trpečimi sorodniki in znanci. V življenju se je potrebno vedno veseliti trpljenja in po drugi strani častiti herojske ljudi.

S težavo, še ves omotičen sem se opotekal po razbeljenem pesku. Motor je bil le nekaj kratkih korakov stan od mene. Če bi močno iztegnil roko, bi se ga skoraj dotaknil. A pot do njega se je neskončno vlekla. Želja v meni je bila vse močnejša, »moram naprej, moram naprej«.

Za hipec se ustavim, bil sem utrujen, vročina v meni je še vedno kuhala moje telo. Debele kaplje potu, so vztrajno drle v svojih strugah in kot slapovi grmeli na tla. Zbral sem še poslednje moči, in se končno le usedel na motor.

Med vožnjo sem imel še vedno slab občutek, počasi, s sklonjeno glavo v tla, sem nabiral kilometre. Zmogel bom, je še vedno klicalo v moji glavi. Zgodil se je čudež, ko sem pripeljal na vrh nizke gore in v daljavi zagledal zamegljeni obris graščine. Za hip sem podvomil, da moj vid le ni kristalen »je to fatamorgana?« Ko sem se že nekoliko približal osamljenemu objektu, sem le prepoznal skromno podrtijo, ki mi je vlila še zadnje upanje.

Kmalu sem se prepričal, da je bila obcestna restavracija, namenjena počitku izmučenih tovornjakarjev. Razmahane palmova stene so se v opoldanskem soncu lesketale, kakor da bi bilo iz ebenovine. V tistem trenutku se mi je zdelo, da je to pravi velikanski razkošen hotel, čeprav je bil že precej dotrajan in v letih.

Ne vem, koliko steklenic je proti večeru stalo pred menoj? Celo popoldne sem pil sodavico. Zamaški so bili nekoliko zarjaveli, vendar to me popolnoma ni nič motilo, počasi sem pil slastno brezbarvno tekočino. Vsakokrat ko sem naredil požirek, sem začutil, kako se je voda pretakala v želodcu. Eno steklenico za drugo, klok, klok, klok je delalo v meni, kot da mi želi sporočiti, »saj je vse v najlepšem redu«.

Uprt z nogami ob »posteljo«, na sosednjih počivalnikih so sedeli izmučeni šoferji, in glasno klepetali med seboj, gledal sem okrog sebe, vedno bolj sem razločili njihove obraze. Bil sem utrujen … počasi so obrazi zopet izginili, glasovi utihnili, kot izginejo oblaki z nočnega neba.

Zdajci je priletel od zgoraj težak kamen poskočil prek mene in se razbil na skali. Sloni so valili name kamenje. Brž sem se umaknil v zavetje pod drevje. Vzpenjal sem se na Himalajo, bila je visoka mogočna gora in najsi je bila še tako visoka, vedno sem zagledal z njenega vrha drugega, ki je bil še višji, in zdelo se mi je, kakor da bi jo hotel z misli izzivati. Počasi se je senca raztezala daleč po pobočju gore, proti reki. Mislim, da sem takrat zaspal.

7. oktobra 2008

MOJA POT PO INDIJI III – Zastrupitev

Filed under: Aktualno — grison @ 12:37 dop

Na sivkasto-modrem nebu so krožili orli, nekoliko stran ob cesti je ležalo zlato-rumeno razparano truplo antilope. Na njem so se najbolj pogumni ptiči prepirali za hrano. Nekatere rdeče okrvavljene glave so svoje vratove stegovale v drobovje in iz njega vlekle dolga čreva, dokler se le niso vdala in pretrgala. Njihovi požrešni kljuni so goltali cele kose mesa, se med seboj kosali in kregali in kazali kdo je tu najmočnejši gospodar. Iz varne razdalje sem opazoval pravo mesarsko klanje, borbo za preživetje, in njihovo nerazumno govorico.

Nekaj podobnega me je spremljalo, na moji celotni poti po Indiji. Naravno čiščenje dežele. Kar niso pojedle krave, so pojedli prašiči, ostalo so pospravili klatežki psi ali ptiči, nazadnje pa je ostalo še vedno nekaj za mravljice ali male plazeče hrošče in muhe.

Ustavil sem se v eni od revnih vasi, na sredini trga je bilo značilno Indijsko drevo. Močne korene, ki so se vzdigovala iz površja, je že zdavnaj sklesalo monsunsko deževno vreme, iz njih spralo še tisto nekaj zemlje. Stoletno deblo, sestavljeno iz velikega števila močnejših debel, se je bohotilo in uspešno upiralo peklenski vročini. Le od kod jemlje to moč, in daje senco celotnemu trgu, kjer so na velikih kamnih posedali moški.

»Hello, mister«, so me v njihovi značilni polomljeni indoangleščini pozdravili nekateri od njih. Revni preprosti ljudje. Njihovi vedno nasmejani in zdelani obrazi, so mi govorili kako srečni so v svojem preprostem svetu. Črne prijazne oči, so se svetile kot tleča žerjavica v ognju. Čeprav na momente žalosten pogled, je izdajal, da želijo le vsakokrat pomagati človeku.

Mladenič, ki je bil najbolj zgovoren v skupini mi zagotavlja, »imam najboljše mleko v vasi«. Z roko zamahne naj grem za njim, » pridi, pridi, ne bo ti žal, res je dobro moje mleko.« Za trenutek je izginil za velikimi lesenimi na nekaterih mesti dobro dotrajanih vratih. Že od daleč sem zavohal znani hlevski vonj, ki se je mešal z vonjem kravjega mleka. Amit je v rokah je držal posodo z mlekom. Posoda je bila stara malo zarjavela konzerva, in iz toplega mleka je gledala slamnata bilka. Nič zato, si mislim, slama še nikomur ni naredila nič slabega. Naredim požirek, ali dva, mleko sladkega okusa, me je prijetno grelo po grlu. Vesele temne oči Amita, so me spraševale, daj povej, je dobro? Z nasmehom na ustih sem se mu zahvalil, on pa je še bolj ponosno stal in me radovedno gledal. Še malo in skoraj sem popil celotno vsebino, za trenutek se ustavim. Ne, to ni mogoče preko obraza mi je šinila senca nejevolje. Na dnu konzerve na slamici sem videl nenavadno stvar, kepa kravjega blata. Počasi sem se usedel na prašen kup kamenja, takrat ni bilo več pomembno, kam. Naenkrat je v ustih nastal ogaben in slab občutek, ne ni mi bilo slabo, le zakriti in znebiti sem se moral, preostalega mleka, ki je še ostalo v konzervi. Sicer bi užalil dobrotnika, za poklonjeno mleko. Z nerodno roko, sem slučajno naredil kretnjo in posoda se je zvrnila na tla.

Pomislil sem: »To se ne bo dobro končalo«.

Po kakšni uri vožnje, na cesti ni bilo žive duše. Čudovita zelena pokrajina je nekoliko spremenila svojo podobo. Drevesa so postajala vedno nižja, grmovje vedno bolj redko. Tudi pesek je nekoliko zbledel, izginila je tista škrlatna rdečina.

Zvit v klopčič ležim pod grmovjem in se skrivam pred žgočim kakor žoga velikim soncem. Bolečina v trebuhu se meša s slabostjo, neznosna vročina mi megli vid, onemogel že nekaj ur nepremično ležim in nemo strmim daleč v puščavo. Vse kaže, da bo tu končala moja pot.

Kako je življenje lepo, bom še videl svoj domači kraj? Ali me bo molčeča puščava in njena govorica vzela v svoje naročje. Na grmovju se ni zganil niti listič, šopi trav ki so se malo prej lesketali, kot ozki meči, se zdaj pa zdaj v sončni svetlobi tako čudno zazibajo. Čutil sem, kako živali naokoli napenja svoja čutila in me opazujejo. Počutil sem se kot, da sem živ pribit na mestna vrata. Nisem se ustrašil, dejal sem si: »Bodi miren, bodi miren!« Pred mano je še dolga pot.

Ponoči je puščavo spreletel poseben šum tišine, ki se je slišno širil od lista do lista. Še trenutek in nad mano je stal mesec z nenavadnim, mašnim obličjem. Nič več me ni motilo, ni me bilo strah, mi bo spanje ukradel ravnodušen pes, ali kakšna druga živalska vrsta. Veke so postale vse težje …

5. oktobra 2008

MOJA POT PO INDIJI II – Pljunek

Filed under: Aktualno — grison @ 1:16 popoldan

Noč je bila jasna in čista kot kristal. Na nebu je gorela zvezda pri zvezdi in vse so se zdele tako blizu, res, da bi le stopil na prste in iztegnil roke, pa bi se jih lahko dotaknil. Dolgo časa sem bedel, v bojazni za svoj motor, da bi preko noči lahko izginil, sem le zatisnil oči v rahli spanec. Že najmanjši šum kakšne izgubljene živali ali morda kače me je predramil.

Moj motor

Odkar tu ljudje pomnijo, niso v njihovi bližini še nikoli videli nobene kače, zakaj znano je, da teh plazilcev najdete brez števila po močvirjih in tudi na suhih gričih. A po mestnih ulicah in v krajih, kjer živi mnogo ljudi, jih boste zaman iskali. Misel na kačo me je vedno spremljala čez noč, čutil sem, kako se žival plazi pod menoj. Napenjal sem oči v mraku, opazoval obrise temnega grmovja, kako je enemu šinila prek obraza senca nejevolje, vendar molčal je celo dolgo minuto. Celo mlada drevesa so zadrževala dih, v resnici nisem slišal niti topotanja nevidnih nog po mračnem pesku. Pokrajina je vztrajno molčala, kakor da bi bila mrtva.

Še zadnjič sem pogledal mogočno rdeče obzidje ki je varovalo Taj Mahal in zapustil Agro. Včasih je bila Agra glavno mesto Indije. Cesta je bila povečini asfaltirana in ozka. Komaj dovolj široka, da sta se srečala dva tovornjaka. Tisti manjši je moral vedno zapeljati nekoliko desno iz vozišča, da sta se lahko obšla. Z motorjem sem počasi nabiral kilometre, ter si ogledoval revne vasi in ljudi, ki so živeli tam. Vsake toliko časa so me na cesti presenetili nenormalno visoki ležeči policaji, skoraj podobni kameljemu hrbtu. Nekateri so imeli tudi po tri grbe, in če si pripeljal malo prehitro, ti je dobro prerukalo kosti. Na tem delu je bilo cestišče dovolj široko, da si z lahkoto in varno prehitel star dotrajan avtobus.

Ponavadi nisem vozil hitro, ravno toliko, da me je vsake toliko časa prehitelo kakšno dotrajano vozilo. Vozilo, ki bi moralo že zdavnaj na zasluženo reciklacijo železa. Za njim se je iz avspuha dobesedno valil gost po olju smrdljivi dim, ki mi je zameglil pogled na cestišče. Po Indijskih cestah vozijo vozila in s težavo lahko trdiš, da so podobna motornim vozilom. Skoraj bi lahko trdil, da namesto nafte ali bencina v tanke nalivajo staro dotrajano olje. Avtobus brez šip, podoben zarjaveli ribji konzervi, vsake toliko časa je čez okno, pokukala črna glava, da se je nadihala svežega zraka ali ohladila v vetru. Ravno sem se pripravil prehitevati, ko iz te razmajane škatle prileti rjava sluzasta reč. V vetru mi polzi po roki navzgor, baaa, masten rjav pljunek pomešan s tobakom in ta nagravžna stvar hoče naprej pod rokav moje majice. Močno zamahnem z roko, »stan od mene, ti smrdljiva spaka«, in se tako le nekoliko znebim nadležne kepe tobaka.

Vsaka izkušnja, ti prinese le dobre stvari, nikoli več nisem prehiteval avtobusa na način, da vozim čisto za njim, vedno sem vozila pred seboj prehiteval v velikem varnem loku.

8. septembra 2008

MOJA POT PO INDIJI I

Filed under: Aktualno — grison @ 6:37 dop

Povedati moram, da sem na začetku potovanja dobil ne vem koliko nasvetov in navodil, kaj vse se mi bo v Indiji zgodilo. Vendar vse kar so mi napovedovali se mi ni nikoli zgodilo. Enostavno s seboj sem imel debelo knjigo Lonely Planet India, in se do neke mere ravnal po njenih navodilih ali pa sem enostavno šel med ljudi, se z njimi pogovarjal, smejal in se brezskrbno prevažal z motorjem po zaprašenih Indijskih cestah in vaseh.

Indija

Indija

Bil sem večkrat umazan, kot čist, jedel kar so jedli domačini in pil kar so pili vsi ostali. Preprosto oblečen v njihova doma narejena peresno lahka oblačila, neobrit in skuštran, svetim krajem v ravnini in gorovju nasproti.
Velikokrat so me ljudje imeli za Indica, in bili običajno začudeni, da prihajam iz Evrope. Da bi jim natančno razlagal, da prihajam iz Slovenije, ni imelo smisla, država enostavno v njihovih preprostih glavah ne obstaja.
Bil je lep in sončen dan. V vasi sem videl žene v žafranasto-rumenih in zlato-rdečih oblekah, počasi so hodile mimo mene in se lesketale v sončni luči na bazarju, kot da bi se zrcalila mesečina v potoku. Tu in tam je kramar z vreščečimi klici ponujal in hvalil svoje blago, vmes so se oglašali kupci, ki so se pogajali za ceno, sem in tja je zazvenela krepka kletvica. Kramar je kljub nizkim cenam, zahteval previsoko ceno. Povsod naokrog so se dvigale gore sveže zelenjave in visoke, pisane piramide, zgrajene iz raznovrstnega sadja. Na drugi preprogi je nekdo prodajal šale in vsakega izmed njih klical za »ljubimčevo roko«, pozimi, je oznanjal, »vas bo, takle šal grel, kot vas greje ljubimčeva roka«.
Moške noge so topotale po prašni cesti, nehote sem se spomnil na bitja božjega srca. Večina je bila bosih, a le redko kdo umazan in raztrgan. V šotoru so zvenele prijetne skrivnostne melodije, bilo je slišati kot da mi pravijo, »le pridi, le pridi«. Slišal sem nebo šepetati kot šepeta temna morska školjka. Radovedno se opazoval ples, njihove roke, polne miline so se zibale, kakor da se barka ziba na valovih. Njihove črne oči so izžarevale veselje, nobenega dvoma ni veselje in ljubezen. Nato me je objela tujčeva črna roka in zadeva me je začela še bolj zanimati. Povabili so me medse, vsi so se veselili in zabavali. Miza se je šibila pod težo, do vrha je bila obložena z najrazličnejšimi jedmi in pijačo. Le na koncu mize je mirno sedel mladi par in nemo strmel predse. Oba molčeča kot puščava, sta opazovala sorodnike, ki so se veselili in zabavali. Pred mojimi očmi se je dogajala prava indijska poroka.
Ko sem zapuščal Sadar Bazaar, glavno tržnico sem zagledal kameljo karavano, ki je pravkar prispela v mesto in se je zdaj pripravljala, da se utabori za čez noč. Velblodje glave so se pokazale iz teme, kot ogromne roke, ki tipajo okrog sebe. Velblodar si je pri tem pel svojo najljubšo melodijo. V daljavi sem opazoval puščavo, ki se je v mraku lesketala kot oko v levji glave. Noč sem prespal pod milim nebom, na ležalniku, namenjen gostom, če so si ti zaželeli odpočiti in pojesti kakšen riž z omako in čapati. Zunaj pred »barom«, če lahko tako rečem, hiši na štirih kolih, vse skupaj pokrito s palmovimi listi, so bili kot postelje veliki okvirji. Skozi stranice je bila prepletena trda doma narejena vrv. Počivalniki so bili dovolj udobni, za sedenje z prekrižanimi nogami v položaju lotos ali za ležanje k popoldanskemu počitku. Če si pri gospodarju naročil hrano, si s tem obenem plačal nočitev in na njem krasno zaspal. Jutri si želim pot nadaljevati v neznano.

5. septembra 2008

EN GOR DRUGI DOL

Filed under: Aktualno — grison @ 6:50 popoldan

Zgodba seže v čas dolgo nazaj. Kamen znan še iz kamene dobe, je neandertalcu služil kot orodje. Če je bil namenjen poleteti v sovražnika, tudi dobro orožje. In če imaš v roki orožje, si varen, lahko z lahkoto ukrotiš razmerje z napadalnim psom. Pa čeprav kamen povzroči pravi mali genocid, in če lastnik psa ne spoštuje zakonov, je kamen edini način, kako se braniti proti nasilnežem.

Nekaj takega je bilo pred tridesetimi leti, ko so me kar naprej pri teku napadali psi. Glede na slabe izkušnje sem pri teku, v roki vedno stiskal kamen. Pretekel sem vedno več kilometrov, bil sem vedno boljši, močnejši in tako sem začel prenašati vedno večje kamne. Za vsak slučaj, če naletim na medveda, ga z večjim kamnom lažje premagam.

Predstavljajte si, da te že vsak tako mali pizdek, grize in vleče za nogo. Le zakaj v naši državi snujejo čudne zakone, če jih ne morejo uresničiti v praksi. Vsa modrovanja in interpretacije, da je potrebno psa privezati na vrvico so splahnela v nič. Zakonosnovalci še naprej guncajo afne in se tolčejo po prsih. Češ kako so produktivni. Da je snovanje zakonov prioriteta, pa če tudi so skregani z logiko, in v praksi ne zaživijo najbolje, niti ni pomembno.

Na koncu so kamni presegali že dva kilograma. Vsakokrat ko sem tekel na vrh hriba sem prinesel kamen. Čisto na vrhu hriba sem tako začel graditi »kitajski zid«. En tek en kamen, piramida je iz dneva v dan rasla.

Že na začetku sem slutil, da jo bo nekdo porušil.

31. avgusta 2008

VSAKDO IMA PRAVICO ŽIVETI

Filed under: Aktualno — grison @ 8:16 dop

Gozd je dišal po strohneli zemlji, ptice so žvrgolele v pozdrav. Tu in tam se je slišalo sunkovito brenčanje žuželke. Njen motor je bil zdaj levo zdaj desno se oddaljil in zopet priletel nazaj v mojo bližino. Hip nato je zopet zavladala tišina. Le v moji glavi tisto zoprno šumenje.

Malo višje v krošnjah dreves so v skupini leteli ptički z belo liso. Ena za drugim, z veje na vejo, so se premikali vsi v isto smer. Med postankom so se radovedno ozirali in oprezali za hrano. Skok na sosednjo vejo, nekateri so spretno plezali po deblu, ter odfrčali, se zopet za trenutek pokazali. Ko je skupina izginila, globlje v borov gozd je njihovo prikrito čivkanje pojenjalo in zopet je zavladala mrtva tišina.

Nikoli ne veš, kaj boš občutil naslednji hip. Jelenov predirljivi glas, je v trenutku vliv strah v kosti, še tako neustrašnemu prebivalcu. Živali so se potuhnile v varno zavetje. Danes iz pekla do raja, preseka ropot visoko leteče potniško letalo, takoj za njim preleti nebo, še malo potniško letalo. Vendar jelen še naprej kliče plašne srne na ženitveni posvet. Svilena pajkova nitka se sveti v soncu, videti je kot da bi napeta vrvica za trenutek zažarela. Se zaziba v vetru, izgine pogledu in zopet skrivnostno zasveti.

Mokro čelo, ki mi ga je povzročil tek do mojega prestola mi megli očala, kaplje na licu me prijetno žgečkajo, plazijo se naprej, se zbirajo v večje kaplje in padejo na tla. Medtem sedim na z mahom obrasli polici in znova opazujem moj gozd. Le koliko jih je? Štejem, bor, hrast, bor, hrast, bukev, nekatera drevesa so v ponos. Mogočna, spodaj, da jih komaj objameš, kljubujejo stoletje vsem vsakoletnim Burjam nasproti. In zopet druga, spodaj suhe rogovile, v želji po življenju, se z zadnjimi močmi dvigujejo proti soncu. Tistim, ki uspe v višino, kljubujejo desetletje naprej. Nekateri nimajo te sreče. Bitka s skalovjem, je neizprosna, če razpoka nudi dovolj hrane in vode, drevo zmaga. Ali pa dolgoletna agonija povzroči propadanje in nedolžna borba se največkrat konča da drevo pade, plača z življenjem. Da prostor mladim ki so močnejši, bolj zdravi.

Igra narave je nekaj najlepšega, tudi če je kruto in boleče pa vseeno ali nimamo vsi pravico živeti?

Drobcena žuželka z krili vztrajno sesa pot mojih premočenih hlač. Nenehno me pri svojem delu pozdravlja s krili. Leteči mojster dvakrat pomaha, se umiri, pomaha, ne boji se za svoje življenje. »Udari«, vendar za kaj, le kje imam pravico soditi, ji vzeti tisto drobceno življenje. Še nekaj časa jo nemo opazujem, kako se njen rilček v ritmu spušča in dviguje. Moj strupeni pot le ni tako strupen.

25. avgusta 2008

STIK Z NARAVO

Filed under: Tek — grison @ 6:49 dop

Vedel sem da se bo nekaj zgodilo. Imel sem težke noge od celotedenskega jutranjega teka. Kot ponavadi, takoj na začetku presenetim divjega zajca v Bordonovem vinogradu. Urno steče na drugo stran vinograda. To pa je bil tudi znak za preplah skupini črnih kosov, ki so se panično razkropili na vse konce bližjega gozda. Med letom so čivkali svojo opozorilno pesem, in glasno opozarjali svoje tovariše.

Na mehki peščeni poti, sem vsake toliko časa opazil odtis šape večjega psa. Lastnik psa me je danes nekoliko prehitel in je odšel na sprehod po poti že zgodaj zjutraj. Kot običajno sem tekel na Kaštelir le, da sem se danes izognil Golemu hribu in zavil desno, kjer sem oni dan opazoval srno. Stala je nepremično, strmela na drugo stran goščave. Previdno je oprezala, nekje v bližini se je klatil jelen in se grozeče oglašal. Pred menoj se je dogajalo ženitveno posvetovanje, moj neprevidni korak je zmotil njuno idilo. Skok ali dva, in hitro je izginila med borovci.

Ne vem koliko krat sem pretekel to pot. Le kup kamenja, zloženega na vrhu hriba, bi znalo odgovoriti na postavljeno vprašanje. Vsak vzpon na hrib, je bil zaznamovan z novim dva do tri kilogramskim kamnom, pobran nekje med potjo v dolini. Številka ni majhna, piramida je iz dneva v dan višja.

Vendar do danes nisem opazil, da je v goščavo speljana ozka pot. Na začetku je kazalo, da tu še ni stopila človeška noga. Mogočni bori, so se bohotili med različnim zelenjem. Tu in tam je v sotesko s težavo prodiral droben žarek in osvetljeval v sapici zibajoče listje. Svetloba je meglo prebadala krošnje dreves in pustila drobno svetlikajočo lise na bujnem rastju.

Imel sem tisti občutek, občutek kot da nekaj iščem. Radovedno sem ogledoval. nedotaknjeno moč narave. V meni se je premaknilo, vse bolj je bilo podobno tistemu poznanemu dogajanju, ko sem nekaj iskal po hiši, in me je vedno pognalo na wc. Stiskal sem ritni mišici, vendar vse skupaj ni kaj dosti pomagalo.

Spomnil sem se na obdobje, ko sem za vsakim grmom imel skrito plastenko napolnjeno z vodo. Nikoli nisem vedel, v katerem trenutku me bo zgrabilo. Ponavadi, me je že pri tretjem kilometru prijelo. Kot po indijski navadi s steklenico v roki, stran od poti, za prvi grm na olajšanje. Toda danes steklenice ni bilo v bližini, začutil sem da vlak prihaja na peron. Morda se je že zgodilo, v sekundi ali dveh, pomislim je že prepozno. Na hitro potegnem vse skupaj dol, pa ne da imam že umazane spodnje hlače. Uf, gate so čiste. Kar se da hitro počepnem, v trenutku je trpljenja konec.

Oziram se naokoli, je mogoče v bližini kakšen košček papirja? Vse zaman, papirja v tej gosti hosti ni, malo naprej opazim malo večje liste grmovja, toda predaleč je. V moji bližini na dosegu rok so le drobni listki vejice, ki je komaj začelo rasti, v mračnem delu mojega kraljestva.

Bilo bi veliko bolj enostavno, če bi imel gladko dojenčkovo rit. Vendar, moja je stara in poraščena. Stvar se nekoliko zaplete, če ti vse skupaj visi na dolgih nitkah. Z vodo enostavno rešiš problem, kaj pa če vode ni, in si želiš kljub vsemu ostati čist. Možgani bliskovito mislijo naprej, odtrgam drobno listje in z njimi potegnem po zadnjem delu in se tako rešim nekaj nesnage. Prvi prvem potegu, mi na roki ostane nekaj madežev. Vendar ko to naredim še nekajkrat je bila roka že dobro »usrana«. Blagor tistim, ki to umetnost dobro obvladajo s prsti. Kako obrisati roko? Pomislim, morda jo obrišem ob tla, nikjer ne najdem pravega mesta. V mislih zakolnem, in se obrišem v od potu mokre gate. Vendar roka je še kar naprej vabljivo dišala.

Včeraj je močno deževalo, morala bi biti nekje kakšna luža. Toda ne, vsa voda je odtekla v dolino. Porozni apnenec, ji je dobrohotno ustvaril pot v svojo notranjost.

V trenutku panike, se na pogači že zbirajo prve mesarske muhe. Kakšna spretnost, ni minilo niti minuta in muhe so zavohale, njim tako vabljivi vonj. Pred mano je čakalo podrobno raziskovanje soteske, toda v takem trenutku, kaj več kot opazovanje muh si nisem privoščil. Odločim se tek nadaljevati proti domu. Med tekom me zasledujejo več ali manj znani reptili in opteriksi. Zamahujem z rokami, več ali manj neuspešno, da bi nekoliko odgnal zasledovalce. Vse skupaj ni dosti zaleglo. Od daleč v odsevu sonca zasveti moje upanje. Obilno deževje je le pustilo svoje sledove. Občutek umazanosti rok, sem spral v motni blatni vodi.

Naslednja stran »

Blog at WordPress.com.