GRiSON

15. avgusta 2007

OSMRTNICA

Filed under: Dekani — grison @ 5:06 dop

Pred časom sem izgubili dva moja pristna prijatelja in znanca Maro in Srečkota. Nisem poslal rož, da bi se spomnil njune smrti. Ostala mi bosta za vedno v lepem spominu. Mara je bila edina, ki je poznala mojo mamo Slavko. Slava ji, bila je simpatična teta in nona. Vedno je bila prijazna in pripravljena poklepetati z menoj. Le redko je bila slabe volje, pa čeprav je problemov mrgolelo okoli nje. In Srečko, upokojeni učitelj italijanščine. Srečko Gregorič, mislim da se je pisal. Z njim sem velikokrat presedel v njegovi kuhinji in pil njegovo domače vino, ki ga je sam pridelal. Za hišo je skrbno obdeloval vrt, zadaj je imel nekaj kokoši, čeprav je stanoval v Ankaranu je redno hodil v hišo posedet in prebrati časopisne novice. Največkrat sva se pogovarjala o časih njegovega poučevanja na šoli, o dogajanjih v vasi tista leta moje mladosti in njegove mladosti. Res da je bil malo pozabljiv in sva v dobre pol ure včasih tudi dvakrat govorila isto stvar.

Če bi lahko zavrtel čas nazaj, bi se jima zahvalil za vse dobre stvari, ki sta jih naredila v svojem življenju.

Advertisements

6 komentarjev »

  1. grison,

    Srečko je učil tudi v kraju mojega rojstva (Truške, Trsek) in si je moja mama k njemu hodila sposojat knjige, ko je bila toliko stara kot naš Gal. Kar pomeni, da je bilo to dobrih 60 let nazaj. In saj veš, nikoli je ni pozabil, kakor tudi ona njega ne.
    Na žalost sem tudi sama zvedela prepozno za njegovo smrt in pogreb, drugače bi mu nesla rožico. Mu bom pa prižgala svečko.
    Mara je bila res prijazna. Bolj je nisem utegnila spoznati.
    Lahko pa dodaš še mladega Valdena na seznam. Ki sem ga poznala že od svojega 13. leta, še iz osnovne šole, kar pomeni, da sva se poznala dobrih 34 let. Tudi to šteje, ne?
    Ja, smrt je neizprosna in nepričakovana.
    Zato je smiselno se imeti rad, se spoštovati in si povedati vse, kar nam leži na duši. Predvsem pa biti do ljudi prijazen.

    Komentar od vlatka — 15. avgusta 2007 @ 11:33 dop | Odgovori

  2. grison,

    lahko se jima vseeno lahko zahvališ. Duše znajo prisluhniti.

    Komentar od vlatka — 15. avgusta 2007 @ 11:34 dop | Odgovori

  3. Vsaka izguba prizadene nas, ki ostajamo v življenju in želji, da nam ostanejo spomini na vse, s katerimi smo se razumeli in prijateljevali.

    Komentar od Drmagnum — 15. avgusta 2007 @ 9:10 popoldan | Odgovori

  4. #Vlatka

    Vse duše gredo mimo mene, me niti ne opazijo, me ignorirajo 👿 .

    Komentar od grison — 17. avgusta 2007 @ 5:35 dop | Odgovori

  5. #Drmagnum

    Zato je najboljše, da spomin na prijatelje ostane lep in čist 😀 .

    Komentar od grison — 17. avgusta 2007 @ 5:43 dop | Odgovori

  6. grison,

    to se ti samo zdi 😉

    Komentar od vlatka — 17. avgusta 2007 @ 9:38 popoldan | Odgovori


RSS feed for comments on this post. TrackBack URI

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

Blog at WordPress.com.