Pred leti je vitka stala smreka v Dekanski »korti«. Mogočna smreka je svoj vrh dvigala visoko, no ne ravno v oblake temveč v električne žice. Ker pa ta zgodba ne bo nikoli končana, sem jo moral zapisati. Končana pa ne bo iz več razlogov. Kot se to za vsake Butale spodobi so tu v umazani igri kislih kumaric tri skupine pametnih butalcev. Med njimi se je kot se to za veleumno vas spodobi odvijala večletna srdita borba, ki bo verjetno še dolgo trajala. Da bila bi sodba prava, tako začne se zgodba naša.
Ker smreka je visoka, Elektro moti jo njen vrh ni šala, zato na kratko, dvakrat pod motorko pade njen prekrasni vrh. Ljubljanskega butalca smreka nič ne moti. Saj vsakodnevno senco mu čez hišo meče ta iglasta zelena sreča. V igri tej pa poštarska butalka, preklinja vsaki dan. Preproga iglic je vse povsod naredila naša znanka. Kako znebiti se nadloge te? Zvečer, ko butalci so zaspali, strupa v zemljo je nalila. Uboga smreka hitro je klonila.
Čez leto dve lastnica smreke, ki deli nazive “KOZA“, takole je sklenila: »Ti ljubljanski butel, si uničil smreko nam prelepo!«
Le kaj ljubljanska srajca je pri temu kriva? To sodba vaša bo t’prava.
vlatka says:
grison, tej sraki, ki je obtožila ljubljančana, ni za zameriti. Saj ne vidi dlje od svojega nosu. Pa še bolj je podobna sovi kot sraki, s to razliko, da rada krade.
Smreka je padla od njenih jih, ljubih sosedov, ki bi ji najraje natočili strupa, vendar pričakujejo bogato dediščino 😉
Komentar od grison — 6. septembra 2007 @ 8:59 popoldan |