GRiSON

25. februarja 2008

NE DAJTE SE PREVARATI

Filed under: Dekani — grison @ 7:01 dop

SiOL

Danes sem od Valerije izvedel: »Da sem črn, da sem grd.« Ponavadi sem bil smrad, vendar v resnici sem dober kot kruh in siv.

grison_kolona.jpg

Rad bi rekel bobu bob. Zgodba sega nekako v leto 1875, takrat so se naši nonoti pogovarjali, da prodamo tisto kolono. Bila je edina kolona v vasi, široka je bila dobra dva metra. Z malo večjim vozom je bilo prava umetnost, da si peljal skozenj. Za našega osla, pa je bila vožnja skozi volt prava malenkost. Ostalo je samo pri besedah, kolona je še naprej ponosno stala, v vsej svoji lepoti. Kot otrok sem občudoval ročno izklesano kamenje, in se spraševal, »le kdo v naši familji je znal tako lepo graditi.« Tista leta je v rdeči hiši Poštarice, stanoval doktor. Kot se to spodobi, za imenitno osebo je takrat doktor vozil avto. Stiska s prehodom je botrovala, da smo naši hiši oklesali kamniti vogal, ravno toliko, da je doktor z avtomobilom zapeljal na svoje dvorišče.

Obljuba dela dolg, nekaj let prej, ko je leta 1956 umrla moja nona je mojemu očetu izrazila željo, da bi bilo lepo in prodamo kolono sosedu. V oporoko je napisala, da dedujejo vsi njeni otroci enak delež posesti. Vendar, kasneje so se hčerki odpovedali dedovanju, tako sta dedovala sinova vsak enako polovico.

Radenka je bila zaposlena na Geodetskem zavodu Koper. Da bi ji strela hitla v kamin, dobro je vedela, kdo je lastnik parcele na kateri je stala kolona. Za prodajo kolone se je dogovarjala s stricem Albertom, ki pa je svoj delež podaril hčerki Mariji, in tako ni bil več lastnik. Seveda je Albert pograbil ves denar, čeprav pri prodaji kolone ni imel pravne podlage, saj ni bil več lastnik parcele in premičnin. Prodajo je Albert sklepal leta 1972, takrat je bila napisana kupoprodajna pogodba. Pogodbo sta morala podpisati lastnika, in čisto slučajno, smo tisti čas prišli na obisk k Albertu, ki je takrat živel v očetovi hiši, mi pa smo živeli v Ljubljani.

Oče malo začuden, da Albert prodaja, brez njegove vednosti njegovo polovico, se je le nejevoljno vdal v prodajo kolone. Saj mu je mama izrazila svojo željo o prodaji pred svojo smrtjo. Marija danes pravi, da ni vedela kaj podpisuje. Zataknilo pa se je že pri denarju, moj oče je zahteval svojo polovico kupnine. Vendar mu Albert denarja ni hotel dati. Stepla sta se nakupu gnoja, ki je bil pred hišo. Kljub vsemu, je kasneje Albert le izplačal del denarja, ker preostali denar naj bi že zapravil.

Seveda, so kasneje prišli geodeti, da bi izmerili in zarisali mejo. Lastnika parcele takrat nista bila pri postopku prisotna. Prisoten pa je bil že običajno malo okajen Albert. Na vprašanje, kje naj zarišejo mejo, je zamahnil z roko proti naši hiši in dejal, »ma zarišite!« Ni bilo potrebno dvakrat reči, Radenkini geodeti so zarisali direktno v našo hišo. Ustni dogovor med kupcem in prodajalcem je bil, da bomo lahko še naprej neomejeno parkirali svoje avtomobile na omenjeni prodani parceli. Vendar veselje ni dolgo trajalo, kmalu so privlekli na parcelo tri težke kamnite vaze in tako onemogočili parkiranje.

Dobrota je sirota, ne dajte se prevarati.

Advertisements
TrackBack URI

Blog at WordPress.com.