GRiSON

16. marca 2008

SUPERRAČUNALNIK

Filed under: Računalništvo — grison @ 6:24 dop

Bo v prihodnosti velik kot prenosnik.


grison_thinkpad.jpg

Znanstveniki so naredili velik korak na področju med jedrnih procesorjev, ki bo privedel do tega, da bodo superračunalniki namesto prostora, velikega kot teniško igrišče, v prihodnosti zasedali le toliko, kot današnji prenosni računalnik.

Superračunalniki zasedajo razmeroma veliko prostora, saj za delovanje potrebujejo kilometre bakrenih žic in porabljajo energijo, ki bi zadostovala za oskrbo stotih domov. Superračunalniki prihodnosti, ki bodo zasedali le en čip, bodo porabili le toliko energije kot tipična žarnica. Vse to bo mogoče z uporabo silicija in svetlobnih impulzov. Silicijev Mach-Zender elektro-optični modulator, omogoča kar od 100 do 1000-krat manjšo napravo v primerjavi s dosedanjimi modulatorji. Položeni so temelji za razvoj večjega števila miniaturnih naprav in celo kompletnega omrežja za usmerjanje optičnih signalov, ki ga bo mogoče vgraditi na en sam čip. S tem se bodo drastično zmanjšali stroški, poraba energije in proizvedena toplota, obenem pa bo mogoče doseči kar 100-krat večjo pasovno širino med jedri. Danes eden najbolj zmogljivih procesorjev, IBM-ov Cell procesor, ki vsebuje devet jeder na enem čipu. Z novo odkrito tehnologijo bo mogoče na en čip spraviti stotine ali celo tisoče jeder. Z uporabo svetlobe namesto žic bo komunikacija vsaj 100-krat hitrejša in bo porabila komaj desetino energije, ki je potrebna za današnjo komunikacijo med jedri. Optični modulatorji se tako pridružujejo High-k metal gates, eDRAM, 3-D Chip stacking, ter Airgap.

Ha, ha, ha, časa se ne da ustaviti, ali pa?

Advertisements

KOŠANC

Filed under: Dekani — grison @ 6:19 dop

Dekanigrison-marija.JPG

Poravnati moram svoj dolg.

Sosednja hiša je bila že od nekdaj med bolj imenitnimi v naši vasi. V posesti so v Vali imeli najboljše kose zemlje in v hlevu je vedno mukalo. Pri hiši je bil skoraj vedno en par konj, in največji voz. Iz njihove kantine so pršuti vedno najlepše dišali. Bili so kar malo vzvišeni, več vredni ni bil vsak dober za njihovo družbo. Samo za denar se jim je šlo, le redko, da je iz njihove hiše odšla kakšna neplačana steklenica vina.

Mario ni imel nobenega sina, neredko ga je prešinila misel, ki je že lep čas takrat tičala v njegovi glavi, le kdo bo nadaljeval njegovo delo. Imel je samo dve hčerki.

Včasih po vojni, se je ukvarjal z prodajo oslov, seveda je bil tisti čas redno zaposlen v Kopru. Kasneje, je vsa leta do svoje smrti pridno garal in obdeloval zemljo. Briškole ni igral v gostilno tudi ni zahajal, njegov delovni dan se je začel zgodaj zjutraj. Spominjam se, tista leta sem pogosto prišel na njegovo »korto«. Mario se je znal pogovarjati. Imel je občutek za sočloveka in hudičevo dobro je vedel, kaj lahko reče in česa ne sme. Vedno je pozdravil, klepetala sva, nekaj o politiki, nekaj o starih dobrih časih, o vojni.

Velikokrat mi je pravil različne zgodbe, ki jih je preživel kot vojni ujetnik v taborišču.

Z mojim očetom sta bila sovrstnika, letnik 21, oba sta takrat v času fašizma na Primorskem prisiljeno morala oditi v Italijansko vojsko. Moj oče je služil v Foggiji, Mario v Albaniji.

Svoji ženi je pravil »neumna baba«. Nič ga ni ustavilo. Do pikice natanko je znal osvežiti spomin na stare čase, temu je sledila tudi kakšna lepa beseda malo humorja, potem pa delo. Z njive se je vračal pozno popoldan. Pregledal je časopis, v takem zaporedju so minevali dnevi, leta, vse do njegove bolezni. Bil je čisto nasprotje od svojih članov v družini, kot da ne sodi k njim.

Radenka, njegova prvorojena hči, mu niti malo ni bila podobna. Ne rečem, za moj okus grda ženska, njene oči me spominjajo na sovo, če razmišljam naprej, bi jo uvrstil med osebe, ko ti že občutek pravi, da je antipatična. Hodi malo postrani, kot da bi na ramenih prenašala težko breme svoje mladosti. Vaščani govorijo, da hodi v vinsko klet in na skrivaj pije kot smuk. Najraje bi me vlačila po sodišču, to mi ves čas grozil, in laži o meni, ne more oprati niti nedeljski obisk maše v naši vaški cerkvi.

Ko sem v osemdesetih letih prišel v Dekani, sem bil en ubog Ljubljanski »pezde«. Kljub temu, da je moj oče Dekančan, sem po domače bolj slabo znal govoriti. Njena miselnost, da ne znam pravega jezika me je vedno zbodla v srce. Takrat mi je bilo jasno, da bi najraje postavila državno mejo pri Črnemu Kalu.

Misli, da sem tako neumen, da ne bi vedel, kaj se ji mota po glavi, haha. Na srečo imamo profesorji moč, in hitro spoznamo dobroto od zla. Utopila bi me v žlici vode, le če bi zmogla izbrati pravo rešitev.

Ko se pogovarja s teboj ne gleda v oči, njen izraz izžareva negativno energijo, je mračen, ravno to je podedovala tudi njena hči Tea. O, ta je šele pravi model, polna samovšečnosti in debelo kahlaste veleumnosti.

Zaposlena je na Pošti, kot poštarica za pultom. Tega ne bom nikoli razumel, le kako je mogoče zaposliti na delovno mesto delavca, ki ima opravka z ljudmi in ne zna osnovnih pravil obnašanja. Ko vstopiš v poštni urad, bi človek od uradnika pričakoval nasmeh na obrazu, in pozdrav ali kanček vljudnosti. Ne, tega si maloumna kmečka raja ne zasluži. Verjetno zahtevam veliko preveč, saj sem lahko kljub vsemu le zadovoljen, da pisemska pošiljka 100 % prispe na pravi naslov.

Tadeja hči Teje hodi že drugo leto na Ekonomsko gimnazijo in obiskuje našo šolo, vendar se me izogiba kot hudič križa.

Tisti dan sem šel po hodniku mimo nje, običajno se spodobi, da dijak pozdravi svojega učitelja. Toda kot da meni, le kam je šla njena dolžnost, ali nisem vreden pozdrava? Nagonsko sem odhitel mimo nje korak ali dva, potem pa me je prešinilo in sem se obrnil, češ, le kako se dečva obnaša. Lahko bi izustila, vsaj toliko, da nekaj zamomlja, in bi bilo vse v redu.

Obrnil sem se, stopim do nje, in jo vprašal »ali me ne poznaš?«, brez besed me je debelo gleda. Kot da sem pred njo padel z Lune. Hotel sem še nekaj spregovoriti, a sem se ugriznila v jezik. Najraje bi jo prisrčno objel in, ne da bi vprašal, odpeljal do bližnjega lokala na tortico. Pa saj ni sama kriva, da cefra živce staremu bedaku, ki misli, da ga morajo vsi dijaki po vrsti pozdravljati.

Potem se mi je vse skupaj zdelo smešno in zabavno, ampak si tega nisem upal povedati na glas, ker bi moj namen zbledel in bi se vse, kar mi je v tistem trenutku ležalo na srcu, pozabljeno razblinilo v zrak.

Ali pravilo še velja?

Jabolko pač ne pade daleč od drevesa.

Blog at WordPress.com.