GRiSON

8. septembra 2008

MOJA POT PO INDIJI I

Filed under: Aktualno — grison @ 6:37 dop

Povedati moram, da sem na začetku potovanja dobil ne vem koliko nasvetov in navodil, kaj vse se mi bo v Indiji zgodilo. Vendar vse kar so mi napovedovali se mi ni nikoli zgodilo. Enostavno s seboj sem imel debelo knjigo Lonely Planet India, in se do neke mere ravnal po njenih navodilih ali pa sem enostavno šel med ljudi, se z njimi pogovarjal, smejal in se brezskrbno prevažal z motorjem po zaprašenih Indijskih cestah in vaseh.

Indija

Indija

Bil sem večkrat umazan, kot čist, jedel kar so jedli domačini in pil kar so pili vsi ostali. Preprosto oblečen v njihova doma narejena peresno lahka oblačila, neobrit in skuštran, svetim krajem v ravnini in gorovju nasproti.
Velikokrat so me ljudje imeli za Indica, in bili običajno začudeni, da prihajam iz Evrope. Da bi jim natančno razlagal, da prihajam iz Slovenije, ni imelo smisla, država enostavno v njihovih preprostih glavah ne obstaja.
Bil je lep in sončen dan. V vasi sem videl žene v žafranasto-rumenih in zlato-rdečih oblekah, počasi so hodile mimo mene in se lesketale v sončni luči na bazarju, kot da bi se zrcalila mesečina v potoku. Tu in tam je kramar z vreščečimi klici ponujal in hvalil svoje blago, vmes so se oglašali kupci, ki so se pogajali za ceno, sem in tja je zazvenela krepka kletvica. Kramar je kljub nizkim cenam, zahteval previsoko ceno. Povsod naokrog so se dvigale gore sveže zelenjave in visoke, pisane piramide, zgrajene iz raznovrstnega sadja. Na drugi preprogi je nekdo prodajal šale in vsakega izmed njih klical za »ljubimčevo roko«, pozimi, je oznanjal, »vas bo, takle šal grel, kot vas greje ljubimčeva roka«.
Moške noge so topotale po prašni cesti, nehote sem se spomnil na bitja božjega srca. Večina je bila bosih, a le redko kdo umazan in raztrgan. V šotoru so zvenele prijetne skrivnostne melodije, bilo je slišati kot da mi pravijo, »le pridi, le pridi«. Slišal sem nebo šepetati kot šepeta temna morska školjka. Radovedno se opazoval ples, njihove roke, polne miline so se zibale, kakor da se barka ziba na valovih. Njihove črne oči so izžarevale veselje, nobenega dvoma ni veselje in ljubezen. Nato me je objela tujčeva črna roka in zadeva me je začela še bolj zanimati. Povabili so me medse, vsi so se veselili in zabavali. Miza se je šibila pod težo, do vrha je bila obložena z najrazličnejšimi jedmi in pijačo. Le na koncu mize je mirno sedel mladi par in nemo strmel predse. Oba molčeča kot puščava, sta opazovala sorodnike, ki so se veselili in zabavali. Pred mojimi očmi se je dogajala prava indijska poroka.
Ko sem zapuščal Sadar Bazaar, glavno tržnico sem zagledal kameljo karavano, ki je pravkar prispela v mesto in se je zdaj pripravljala, da se utabori za čez noč. Velblodje glave so se pokazale iz teme, kot ogromne roke, ki tipajo okrog sebe. Velblodar si je pri tem pel svojo najljubšo melodijo. V daljavi sem opazoval puščavo, ki se je v mraku lesketala kot oko v levji glave. Noč sem prespal pod milim nebom, na ležalniku, namenjen gostom, če so si ti zaželeli odpočiti in pojesti kakšen riž z omako in čapati. Zunaj pred »barom«, če lahko tako rečem, hiši na štirih kolih, vse skupaj pokrito s palmovimi listi, so bili kot postelje veliki okvirji. Skozi stranice je bila prepletena trda doma narejena vrv. Počivalniki so bili dovolj udobni, za sedenje z prekrižanimi nogami v položaju lotos ali za ležanje k popoldanskemu počitku. Če si pri gospodarju naročil hrano, si s tem obenem plačal nočitev in na njem krasno zaspal. Jutri si želim pot nadaljevati v neznano.

Advertisements

5. septembra 2008

EN GOR DRUGI DOL

Filed under: Aktualno — grison @ 6:50 popoldan

Zgodba seže v čas dolgo nazaj. Kamen znan še iz kamene dobe, je neandertalcu služil kot orodje. Če je bil namenjen poleteti v sovražnika, tudi dobro orožje. In če imaš v roki orožje, si varen, lahko z lahkoto ukrotiš razmerje z napadalnim psom. Pa čeprav kamen povzroči pravi mali genocid, in če lastnik psa ne spoštuje zakonov, je kamen edini način, kako se braniti proti nasilnežem.

Nekaj takega je bilo pred tridesetimi leti, ko so me kar naprej pri teku napadali psi. Glede na slabe izkušnje sem pri teku, v roki vedno stiskal kamen. Pretekel sem vedno več kilometrov, bil sem vedno boljši, močnejši in tako sem začel prenašati vedno večje kamne. Za vsak slučaj, če naletim na medveda, ga z večjim kamnom lažje premagam.

Predstavljajte si, da te že vsak tako mali pizdek, grize in vleče za nogo. Le zakaj v naši državi snujejo čudne zakone, če jih ne morejo uresničiti v praksi. Vsa modrovanja in interpretacije, da je potrebno psa privezati na vrvico so splahnela v nič. Zakonosnovalci še naprej guncajo afne in se tolčejo po prsih. Češ kako so produktivni. Da je snovanje zakonov prioriteta, pa če tudi so skregani z logiko, in v praksi ne zaživijo najbolje, niti ni pomembno.

Na koncu so kamni presegali že dva kilograma. Vsakokrat ko sem tekel na vrh hriba sem prinesel kamen. Čisto na vrhu hriba sem tako začel graditi »kitajski zid«. En tek en kamen, piramida je iz dneva v dan rasla.

Že na začetku sem slutil, da jo bo nekdo porušil.

Blog at WordPress.com.