GRiSON

5. oktobra 2008

MOJA POT PO INDIJI II – Pljunek

Filed under: Aktualno — grison @ 1:16 popoldan

Noč je bila jasna in čista kot kristal. Na nebu je gorela zvezda pri zvezdi in vse so se zdele tako blizu, res, da bi le stopil na prste in iztegnil roke, pa bi se jih lahko dotaknil. Dolgo časa sem bedel, v bojazni za svoj motor, da bi preko noči lahko izginil, sem le zatisnil oči v rahli spanec. Že najmanjši šum kakšne izgubljene živali ali morda kače me je predramil.

Moj motor

Odkar tu ljudje pomnijo, niso v njihovi bližini še nikoli videli nobene kače, zakaj znano je, da teh plazilcev najdete brez števila po močvirjih in tudi na suhih gričih. A po mestnih ulicah in v krajih, kjer živi mnogo ljudi, jih boste zaman iskali. Misel na kačo me je vedno spremljala čez noč, čutil sem, kako se žival plazi pod menoj. Napenjal sem oči v mraku, opazoval obrise temnega grmovja, kako je enemu šinila prek obraza senca nejevolje, vendar molčal je celo dolgo minuto. Celo mlada drevesa so zadrževala dih, v resnici nisem slišal niti topotanja nevidnih nog po mračnem pesku. Pokrajina je vztrajno molčala, kakor da bi bila mrtva.

Še zadnjič sem pogledal mogočno rdeče obzidje ki je varovalo Taj Mahal in zapustil Agro. Včasih je bila Agra glavno mesto Indije. Cesta je bila povečini asfaltirana in ozka. Komaj dovolj široka, da sta se srečala dva tovornjaka. Tisti manjši je moral vedno zapeljati nekoliko desno iz vozišča, da sta se lahko obšla. Z motorjem sem počasi nabiral kilometre, ter si ogledoval revne vasi in ljudi, ki so živeli tam. Vsake toliko časa so me na cesti presenetili nenormalno visoki ležeči policaji, skoraj podobni kameljemu hrbtu. Nekateri so imeli tudi po tri grbe, in če si pripeljal malo prehitro, ti je dobro prerukalo kosti. Na tem delu je bilo cestišče dovolj široko, da si z lahkoto in varno prehitel star dotrajan avtobus.

Ponavadi nisem vozil hitro, ravno toliko, da me je vsake toliko časa prehitelo kakšno dotrajano vozilo. Vozilo, ki bi moralo že zdavnaj na zasluženo reciklacijo železa. Za njim se je iz avspuha dobesedno valil gost po olju smrdljivi dim, ki mi je zameglil pogled na cestišče. Po Indijskih cestah vozijo vozila in s težavo lahko trdiš, da so podobna motornim vozilom. Skoraj bi lahko trdil, da namesto nafte ali bencina v tanke nalivajo staro dotrajano olje. Avtobus brez šip, podoben zarjaveli ribji konzervi, vsake toliko časa je čez okno, pokukala črna glava, da se je nadihala svežega zraka ali ohladila v vetru. Ravno sem se pripravil prehitevati, ko iz te razmajane škatle prileti rjava sluzasta reč. V vetru mi polzi po roki navzgor, baaa, masten rjav pljunek pomešan s tobakom in ta nagravžna stvar hoče naprej pod rokav moje majice. Močno zamahnem z roko, »stan od mene, ti smrdljiva spaka«, in se tako le nekoliko znebim nadležne kepe tobaka.

Vsaka izkušnja, ti prinese le dobre stvari, nikoli več nisem prehiteval avtobusa na način, da vozim čisto za njim, vedno sem vozila pred seboj prehiteval v velikem varnem loku.

Advertisements
TrackBack URI

Create a free website or blog at WordPress.com.