GRiSON

31. decembra 2008

MOJA POT PO INDIJI – Policija

Filed under: Potovanja — grison @ 5:10 popoldan

Bilo je pozno v noč, še malo in bi se začelo daniti. Nekaj dni poprej, je še deževalo, cesta je bila še vedno mokra in vlažna, v zraku je bilo čutiti tisti zatohli vonj zaprtega prostora. Mimo mene so brzele temne sence neznanih dreves.

Iznenada, tik pred mano, sta na cesto iz črne temne noči skočila dva policaja. V njunih rokah so se v odsevu luči lesketale dolge svetlo pološčene bambusove palice. Presenečenje je bilo popolno, preprečila sta mojo nadaljnjo vožnjo. V kotičku očesa sem za seboj opazil še enega takega pajaca. Ni mi ostalo drugega, kot da se ustavim.

»Gospod, vozniško dovoljenje,« je rekel prvi. »Kje imate, mamila?« je vprašal drugi. Pomislim »Še dobro, da mi je tisti večer pošla celotna zaloga čarasa.« »Ne, ne gospod, nobenih mamil nimam,« mu hitro odgovorim. »Samo trenutek,« in iščem dokumente po svojih žepih. Ponudim svoje Slovensko vozniško dovoljenje. »To dovoljenje ni veljavno za Indijo,« mi ogovori policaj, »potrebujete mednarodno dovoljenje.« »Kako mednarodno dovoljenje, na naši Vladi so mi zagotovili, da to mednarodno dovoljenje ni potrebno za vašo državo,« sem se na hitro zlagal. »Ne, ne, potrebujete mednarodno dovoljenje in pika.« Drugi policaj mi brez vprašanja brska po predalu. Živčno premetava stvari, si jih od blizu ogleduje. »Tole bo 2400 rupij,« mi zopet pravi prvi policaj. »Kaj, 2400 rupij,« saj to je več kot tri dobre mesečne Indijske plače, si mislim. Ne preostane mi drugega, kot da potegnem šop drobiža, ki sem ga imel na voljo za take in podobne primere. Ni bilo veliko, zajeten kupček je na prvi pogled dajal občutek velikega denarja. Počasi sem začel šteti denar, opazil sem kako je oni zadaj, molčal in nemo opazoval. Potem je dejal: »Pazi, nekdo prihaja« Takrat hindujščine nisem kaj dosti razumel. Govoril in razumel sem le tisto kar sem tudi sam pri govoru uporabljal, vse ostalo sem nosil kot boga v svojem srcu. Velikokrat sem izgovorjeno besedo razumel že s pogledom ali nakazano kretnjo.

V daljavi sem zaslišal nemško govorjenje, bilo je vedno glasnejše, vedno bližje. Skoraj sem že zaznal, kaj se med seboj pogovarjajo. »Dobro, dobro,« je nestrpno iznenada rekel prvi policaj. »Dajte, saj bo dovolj.« Hitro sem mu izročil kupček denarja, čeprav vse skupaj ni bilo niti za 300 rupij. Sreča me kljub vsemu ni čisto zapustila, mislim da smo bili takrat vsi štirje kljub vsemu zelo zadovoljni.

Razmišljam: »bi počakal, kaj se bo z Nemci zgodilo?«, ne, ne, raje hitro zakurbljam motor … in če

samo pomislim, kakšni so Indijski zapori … potem je bolje da grem.

Napol nag ležim na zemlji v majhni zatohli temni sobici, izpod vrat prihaja meglena črtica svetlobe. Žarek mi daje upanje in počasi se oči privajajo na navidezno lagodje. Tema postaja svetlejša, poleg mene je stara zarjavela konzerva, z nekaj umazane vode. Smrdljivi kupček zemlje, pomešane z človeškimi iztrebki mi polni nos z odurno aromo. Na stenah so z trdim predmetom zapisana imena, datumi, kupčki črtic. Nekateri kupčki črtic so tako dolgi, s prsti jih otipavam, nadaljujejo na sosedni steni. Le s težavo razberem koliko jih je.

Advertisements
TrackBack URI

Create a free website or blog at WordPress.com.