GRiSON

19. februarja 2009

MOJA POT PO INDIJI – Džungla

Filed under: Aktualno — grison @ 6:10 dop

Misel na zapor je pregnala peklenska vročina, Suzy, me je spremljala na vsakem koraku, kajti prav nič ji ni bilo do tega, da bi se vrnila k svojemu gospodarju. Delala po poti vse mogoče ovinke samo zato, ker si je želela z menoj brezskrbnega ležanja in dobre hrane.

Drugo jutro sem zapustil vas in se odpravil dalje po ozki cesti. Na vrhu hriba se je v soncu belo lesketala kamnita gmota. Obrambno zidovje, ki ga je že nekoliko načel čas in vojna mi je prikazalo sliko mogočne kamnite utrdbe. Odprl se je čudovit razgled, na okolico, spodaj na reki se je pozibaval trajekt. Na majhni barki se je gnetlo nešteto ljudi, bgrison_sivaeli penasti valovi so se jezno zaganjali in pljuskali čez krov. Imel sem občutek, da se bo barka vsak čas onemoglo prelomila in potonila pod prenatrpano težo potnikov.

Opustil sem misel na trajekt, sklenil sem, da si ogledam džunglo ob rečnem ustju. Seveda svojega načrta nisem kar tako opustil, želel sem si višje, bolj daleč po reki navzgor, tam kjer je na drugem bregu ležala velika zelena pokrajina.

Sonce se je nagnilo k zatonu. Džungla ni bila daleč in vetrič, ki je vel čez reko, je nedvomno zanašal človeški vonj globoko v gozd. Suzy ni hotela več naprej. Brž ko je zavohala vlažno zemljo ob obrežju, je planila v reko in veselo čofotala v njej. Potem sem se okopal še sam, reka se je igrala okoli mene kakor, pljuskajoče morje okoli koralnega otoka. Suzy je držala glavo visoko nad vodo, in krčevito zamahovala s tacami.

Naglo se je začelo mračiti. Nad rumenorjavo vodo so za hip zatrepetali zlati prameni svetlobe. Nato je na zemljo padel polmrak in kakor črn meč ločil dan od noči. Tu in tam so v krošnjah dreves izvenevali glasovi ptičev, in je bila tišina še večja, se je iz trav oglasilo čričkanje žuželk. V hipu se je znočilo, Suzy sem hotel privezati k močnemu drevesu, ali to noč je ni veselilo, da bi bila privezana. Docela neslišno je stopala gor in dol po obrežju, potem pa se je nenadoma ustavila in začela migati z uhlji, kakor da hoče napeto prisluškovati glasovom senc. Zlezel sem na drevo in bil na njem čisto miren in tih, kadar gre mimo večerni molk, se rad zatopim premišljevanje. Tiho sem sedel na drevesu, strastno radoveden, kaj misli početi. Kmalu, prav kmalu je reka izgubila svoj sijaj. Opazil sem, da je na drugi strani reke zavalovala trava v vijugastih črtah. Bilo je, kakor da je zazvonel lovski rog. Počasi je vse onemelo, nato pa se je razleglo strahotno tuljenje lačnega tigra.  Isti trenutek se je izza zelenja prikazala njegova rjavo-rumena, črno progasta glava. Gledal me je z druge strani reke. Tigrovo telo je porisano s prav takimi progami in loki, kakršnih zavaluje trava, po kateri se giblje.

Ljudje, ki domujejo v džungli, zmerom že po valovanju trave vedo, katera žival je na poti. Celo mlada drevesa takrat zadržujejo dih. Slišalo se je pokanje mišic živali, ki so napenjale vse čute, da neopazno drsijo v noč. To je bil klic na lov, na boj. Klic na dvoboj, v katerem živali ubijajo živali. Pod mesecem je visela velika, preteča prikazen, nekakšna grozljiva, zmaju podobna spaka …

Create a free website or blog at WordPress.com.