GRiSON

31. decembra 2008

MOJA POT PO INDIJI – Policija

Filed under: Potovanja — grison @ 5:10 popoldan

Bilo je pozno v noč, še malo in bi se začelo daniti. Nekaj dni poprej, je še deževalo, cesta je bila še vedno mokra in vlažna, v zraku je bilo čutiti tisti zatohli vonj zaprtega prostora. Mimo mene so brzele temne sence neznanih dreves.

Iznenada, tik pred mano, sta na cesto iz črne temne noči skočila dva policaja. V njunih rokah so se v odsevu luči lesketale dolge svetlo pološčene bambusove palice. Presenečenje je bilo popolno, preprečila sta mojo nadaljnjo vožnjo. V kotičku očesa sem za seboj opazil še enega takega pajaca. Ni mi ostalo drugega, kot da se ustavim.

»Gospod, vozniško dovoljenje,« je rekel prvi. »Kje imate, mamila?« je vprašal drugi. Pomislim »Še dobro, da mi je tisti večer pošla celotna zaloga čarasa.« »Ne, ne gospod, nobenih mamil nimam,« mu hitro odgovorim. »Samo trenutek,« in iščem dokumente po svojih žepih. Ponudim svoje Slovensko vozniško dovoljenje. »To dovoljenje ni veljavno za Indijo,« mi ogovori policaj, »potrebujete mednarodno dovoljenje.« »Kako mednarodno dovoljenje, na naši Vladi so mi zagotovili, da to mednarodno dovoljenje ni potrebno za vašo državo,« sem se na hitro zlagal. »Ne, ne, potrebujete mednarodno dovoljenje in pika.« Drugi policaj mi brez vprašanja brska po predalu. Živčno premetava stvari, si jih od blizu ogleduje. »Tole bo 2400 rupij,« mi zopet pravi prvi policaj. »Kaj, 2400 rupij,« saj to je več kot tri dobre mesečne Indijske plače, si mislim. Ne preostane mi drugega, kot da potegnem šop drobiža, ki sem ga imel na voljo za take in podobne primere. Ni bilo veliko, zajeten kupček je na prvi pogled dajal občutek velikega denarja. Počasi sem začel šteti denar, opazil sem kako je oni zadaj, molčal in nemo opazoval. Potem je dejal: »Pazi, nekdo prihaja« Takrat hindujščine nisem kaj dosti razumel. Govoril in razumel sem le tisto kar sem tudi sam pri govoru uporabljal, vse ostalo sem nosil kot boga v svojem srcu. Velikokrat sem izgovorjeno besedo razumel že s pogledom ali nakazano kretnjo.

V daljavi sem zaslišal nemško govorjenje, bilo je vedno glasnejše, vedno bližje. Skoraj sem že zaznal, kaj se med seboj pogovarjajo. »Dobro, dobro,« je nestrpno iznenada rekel prvi policaj. »Dajte, saj bo dovolj.« Hitro sem mu izročil kupček denarja, čeprav vse skupaj ni bilo niti za 300 rupij. Sreča me kljub vsemu ni čisto zapustila, mislim da smo bili takrat vsi štirje kljub vsemu zelo zadovoljni.

Razmišljam: »bi počakal, kaj se bo z Nemci zgodilo?«, ne, ne, raje hitro zakurbljam motor … in če

samo pomislim, kakšni so Indijski zapori … potem je bolje da grem.

Napol nag ležim na zemlji v majhni zatohli temni sobici, izpod vrat prihaja meglena črtica svetlobe. Žarek mi daje upanje in počasi se oči privajajo na navidezno lagodje. Tema postaja svetlejša, poleg mene je stara zarjavela konzerva, z nekaj umazane vode. Smrdljivi kupček zemlje, pomešane z človeškimi iztrebki mi polni nos z odurno aromo. Na stenah so z trdim predmetom zapisana imena, datumi, kupčki črtic. Nekateri kupčki črtic so tako dolgi, s prsti jih otipavam, nadaljujejo na sosedni steni. Le s težavo razberem koliko jih je.

Advertisements

18. decembra 2008

MOJA POT PO INDIJI – Party

Filed under: Potovanja — grison @ 4:43 dop

18.12.2008

Zakričal sem fantu, ki je korajžno tekel za domačini, naj se ustavi, »daj pohiti, greva, tu postaja vroče« in ko me je pogledal, je ves drgetajoč planil k meni nazaj. Okoli naju se je zopet zbrala skupina nevarnih ljudi. Šele sedaj sem dojel, da so Indijci v svoji nemoči na naju metali kamne. V obupu sem zgrabil edino palico, od Boga poslano, ki je ležala ob cesti na tleh.

Zgodil se je pravi čudež, v Indiji je skoraj nemogoče najti, na tleh ležati kakšen kos zavrženega lesa. Vsaka stvar je še kako uporabna, kurjave primanjkuje, z lesom se da zanetiti ogenj in skuhati riž, iz starih zavrženih sodov se naredi streho nad glavo, dno in pokrov soda služi prometnemu znaku. Stari izrabljeni plašč kolesa je uporaben za preprost stol iz slame. Celo posušeni kravji iztrebki so neprecenljive vrednosti, lahko jih uporabljaš kot kurjavo v kuhinji, kakor tudi za gradnjo hiš. Pomešani z zemljo in blatom, namesto zidakov so odlično in preprosto gradbeno sredstvo.

Mogoče nama je ta rešilna bilka, ohranila življenje. Kljub bolečinam v roki sem začel besno zamahovati proti sovražniku, zven palice je grozeče žvižgal in rezal vroč zrak. Najin življenjski prostor se je v trenutku zopet povečal. In takrat je bila priložnost za najin umik.

Prgišče modrega prahu, ob slabem poznavanju običajev tamkajšnjih ljudi, je botrovalo pravo vojno stanje. Kot ranjena žival se teden dni ležal prikovan na plaži. Vsak nepremišljen gib, ki sem ga izvedel mi je povzročal peklenske bolečine. Z muko, in z nežnimi zamahi sem dan za dnem plaval v ledeno mrzlemu oceanu.

Medtem ko so se valovi bolečin v roki in rami nekoliko polegli, in je bilo že skoraj vse pozabljeno, sem se zopet pričel klatiti naokoli.

Malo prej sem sedel v Šhora baru, bil sem zadel, v roki sem držal eno od najboljših Indijskih piv, King beer. Steklenica mi je počasi a vztrajno polzela izpod mlačnega prijema.

Prsti so izgubljali svojo moč, bil sem sproščen, skoraj sem letel. Ves čas sem se pritajeno smehljal, kot da bi mi prijatelj šepeta smešen vic. Vse naokoli mene je bilo smešno, nekdo je slekel brezrokavnik jaz pa sem se le smejal. Drugi je prižgal cigareto, in že me je sililo na smeh. Tisti občutek se pojavi naenkrat, ves čas na hrbtu čutim skrivnostni pogled neznanih oči. Oziram se naokrog, nikjer ga ni, on pa me še kar naprej opazuje. Občutek, nemoči me vse bolj stiska za vrat, prijem je neviden vedno močnejši, vsak čas me bo od zadaj doletel neznančev napad …

Vendar se utesnjeni občutek ogroženosti, kmalu razblini v dolgi noči, možgani so postali zopet sposobni kristalno razmišljati.

Zdaj sem šele doumel Viktorja, ko mi je razlagal, »na plaži so me lovili neznanci«. »Čudežno sem jim ušel«, »bil sem brez prask in s polno denarnico mi je le uspelo priti domov«.

10. decembra 2006

ABRAM

Filed under: Potovanja — grison @ 11:16 dop

Že tradicionalno se vsako leto v času Novega leta zberemo prijatelji kolesarsta. Ponavadi je program druženja gorska tura v bližini srečanja, nato pa sledi požrtija, da si zopet naberemo nove moči.

vipava.JPG
Na deževni dan na Vipavskem, smo se zbrali na turistični kmetiji Abram. Vreme nam ni bilo naklonjeno, tako, da smo našo malo veselico nadaljevali v prostorih kmetije.

abram.JPG

Kljub dežju sem nekaj trenutkov, namenil tudi živalim na kmetiji.

medved.JPG 14 let stara medvedka, koza.JPG kozice so veselo poskakovale v hlevčku.

21. novembra 2006

SARAJEVSKO

Filed under: Potovanja — grison @ 4:56 dop
sarajevsko-pivo.jpg
V Sarajevu imajo dobro pivo, po okusu je podobno našemu Laškemu pivu:

25. oktobra 2006

SARAJEVO, MOSTAR, TRAVNIK, JAJCE

Filed under: Potovanja — grison @ 5:30 popoldan

V petek grem na izlet po Bosni. Ni da bi tu ponavljal znana dejstva o bosancih , vendar to deželo imam rad. Živost države in njena podoba se je usidrala vame. Spominjam se njenih slik iz šolskih knjig. Nazadnje sem bil v Sarajevu dobrih dvanajst let nazaj. Mesto mi je ostalo v lepem spomunu.

Create a free website or blog at WordPress.com.